Bodite ustvarjalci SVOJEGA življenja

Se še spomnete filma vseh časov, no vsaj takrat so tako govorili in pisali o njem, film, ki je podiral rekorde, film, ki je povzdignil mit romantične ljubezni v neslutene višave, film, ki je s tako zgodovinsko natančnostjo prikazal eno najhujših katastrof, do katere je prišlo v prvi vrsti zaradi napuha, egocentrizma in želje po slavi. Najbrž že veste, o katerem filmu je govora.

Titanik je bil film, ki je konec devetdesetih polnil kinodvorane in blagajne, pa tudi mnoga srca. To je bil film, ki je združil tako tiste, ki jih je zanimal zgodovinski pogled na eno največjih katastrof, kot tudi tiste, ki jih je pritegnila ljubezenska zgodba med glavnima junakoma, Rose in Jackom. Odlična kombinacija, kjer je bil zadovoljen tako moški del publike kot tudi ženski, če malenkost poenostavimo.

Malo bolj podroben pogled v samo vsebino pokaže, da film poleg vsega zgoraj opisanega, nosi pomembno sporočilo – »živeti svoje življenje«.

16.9.

Se spomnete kakšna je glavna junakinja Rose na začetku filma in kakšna je, ko se film zaključi? Rose spoznamo kot aristokratinjo, ob koncu filma pa izvemo, da je po potopu Titanika odšla v svet, postala igralka in živela precej »normalno« življenje, stran od »visoke« družbe, katere del je bila prej. Pa ne le to – na začetku je hladna, vzvišena in nesrečna v sebi, ob druženju z Jackom pa se začne spreminjati in postaja vedno bolj sproščena, vesela in prijazna, predvsem pa srečna!

»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku.

Kolikokrat se tako v svojem življenju počutite vi? Kolikokrat zgolj nemočno opazujete, kako življenje teče mimo vas, vi pa se ukvarjate s stvarmi in odnosi, ki vam zares ne pomenijo nič:
• hodite v službo, ki vam predstavlja le sredstvo za preživetje, delo vas ne veseli ali izpopolnjuje in v njej ne morete izraziti svojih talentov in sposobnosti. V službo hodite bolj kot ne kot v zapor in ko je osem ur konec, se vam zdi, da šele zaživite – žal pa ste takrat že tako utrujeni in izčrpani, da je vse, kar lahko naredite le to, da aktivnosti, ki vas zares veselijo, prestavite na enkrat drugič, ko boste imeli dovolj energije;
• ste v partnerstvu, kjer sta le še dva tujca, ki živita eden mimo drugega, vsak na svojem samotnem otoku, vendar ostajata skupaj, bodisi zaradi otrok bodisi zato, ker nimata poguma se soočiti z obtožujočimi pogledi staršev in okolice. Morda sta se celo dogovorila, da se lahko videvata z drugimi, ker kljub vsemu, ljubezni si oba želita;
• imate prijatelje, s katerimi se že dlje časa videvate bolj po sili kot iz nekih skupnih zanimanj in prijateljstva, vaše poti so se že davno obrnile vsaka v svojo smer, a zaradi navade in prepričanj, da »kaj bodo pa rekli, če me ne bo več na skupna srečanja«, vzdržujete nekaj, kar je že zdavnaj umrlo;
• pred leti, ko ste začeli hoditi na aerobiko, ste resnično uživali – imeli ste reden urnik, ko ste skrbeli za svoje telo, s prijateljico, s katero sta se skupaj vpisali na tečaj, sta ena drugo spodbujali k rednemu obiskovanju vadbe in nenazadnje, spoznavali ste nove ljudi. Danes pa, ko imate poleg službe še družino, vam ta hobi ne predstavlja več veselja in razvedrila, temveč vse prej kot to.

Če ste se vsaj v eni situaciji našli, je čas za osebno bilanco. Ustavite se in se vprašajte: »Zakaj to počnem?« in ponovite to vprašanje večkrat na dan – pri vsaki stvari oziroma odnosu, kjer čutite nezadovoljstvo, nesmisel ali nelagodje, se vprašajte, zakaj se tako počutim. Potem pa kopljite in raziskujte, da boste dobili iskren odgovor, zakaj delate nekaj, kar vam v resnici ne paše. Velikokrat namreč počnemo stvari, ker smo tako navajeni in niti ne pomislimo, da bi lahko naredili nekaj drugače.

Vesela novica je, da lahko naredimo drugače vedno, le če hočemo. Samo mi lahko spremenimo stvari v svojem življenju.

Vprašajte se torej, »Zakaj to počnem, če pa me vendar ne veseli niti ne vidim smisla«. Dobili boste zanimive odgovore:
• ker to od mene pričakujejo (partner, starši, prijatelji, sodelavci…),
• ker se to spodobi,
• ker mi je nekdo tako svetoval, da je to zame dobro,
• preprosto ne vem, zakaj (ne se zadovoljiti s tem odgovorom, ampak raziskujte naprej).

Kje ste pa tukaj vi – namreč, če nekaj delate, delajte to zato, ker vi tako hočete, ne zato, ker nekdo drug meni, da je to za vas dobro, da se spodobi ali zaradi kateregakoli drugega razloga. Le vi sami veste, kaj je za vas dobro. Tega ne more vedeti nihče drug na tem svetu!

Težava nastopi, ker mi sami v resnici ne vemo, kaj je za nas dobro, niti si zares ne zaupamo, zato odgovore iščemo pri drugih ljudeh:
• ko spoznamo simpatičnega moškega, sprašujemo prijateljice, kaj si mislijo o njemu,
• ko se odločamo med dvema ponudbama za službo, ljudi okoli sebe sprašujemo in prosimo za pomoč pri odločitvi,
• ko iščemo novo stanovanje, se zanašamo na mnenja drugih,
• ko planiramo zasluženi dopust, poslušamo vse druge, le sebe ne, kaj si pa mi zares želimo,
• …

Seveda ni nič narobe poslušati mnenja drugih, narobe je le to, da poslušamo samo njih, sebe pa sploh ne vprašamo, kaj si pa mi želimo. Pravilna pot je, da najprej sebe vprašamo:
• je moški, ki sem ga spoznala tak, s katerim se bova ujela v življenju (ali imava enak pogled na življenje in partnerstvo) in bova lahko skupaj rastla in se razvijala?
• v kateri službi bom lahko bolje izražala svoje talente in sposobnosti, v katerem okolju se bom bolje počutila, katero delovno okolje je bolj primerno zame?
• je to stanovanje prostor, kjer se bom počutila doma, kjer se bom počutila varno in odgovarja mojemu življenjskemu stilu?
• si želim miren dopust daleč od vseh ljudi, nekje na samem ali si želim na potovanju spoznavati nove ljudi, obiskovati prestolnice in muzeje?
…..nato pa, če res čutimo potrebo slišati še drugo mnenje, vprašamo še ljudi, ki jim zares zaupamo in nas dobro poznajo.

Pogovorite se s seboj, vprašajte najprej sebe – zgradite najprej temelje, potem pa pojdite v svet. Tako boste bolj suvereni, predvsem pa boste lažje sledili sebi oziroma temu, kar si vi želite. Brez pogovora s seboj se vam zgodi to, da drugi usmerjajo vaše življenje in vi kar naenkrat postanete le sovoznik, ne pa voznik. V takšni vlogi se nihče ne more počutiti dobro.
Kričite na ves glas, da naj vendar ustavijo, ampak vas nihče ne sliši.

Zavzemite držo ustvarjalca in pogumno stopite na novo pot – pot k sebi.
Ko ugotovite, kaj je tisto, kar delate zaradi drugih in ne zaradi sebe, potem je naslednji korak, da to prenehate delati. Ker zdaj veste, da na primer na aerobiko hodite le še zaradi nekega dogovora s prijateljico izpred treh let, za gibčno telo pa vsak dan poskrbita več kot odlično oba otroka, ki ju lovite po parku in doma v dnevni sobi, se lahko z mirno vestjo pogovorite s prijateljico in aerobiko odpoveste. Bosta vajino druženje raje prilagodili novim razmeram in se dobivali ob dnevih, ko bo obema bolj odgovarjalo. Nenazadnje je mogoče prijateljica ravno tako že dlje časa zbirala pogum, da vam to reče….
Ko se za nekaj odločimo, potem moramo to še narediti – zavihati rokave, zbrati ves pogum in moč, globoko vdihniti….in skočiti v vodo. Težko je, strah nas je, vendar imejte v mislih ves čas to, da delate nekaj, kar je za vas dobro. Mogoče se v tistem trenutku še ne počutite tako, zagotovo pa se boste slej ko prej. Namreč ko lepo skrbimo za sebe in svoje potrebe, skrbimo v resnici za svoje notranje počutje, za svojega notranjega otroka:
• ko date odpoved v službi, kamor hodite le še zaradi plače, se bo vaš notranji otrok po letih »tlake« počutil osvobojenega. Lažje boste zadihali in dobili ideje, kaj vse bi lahko delali;
• ko se odločite zapustiti partnerstvo, ki to že zelo dolgo ni bilo več, si izkažete vso ljubezen in spoštovanje. Veste, da si zaslužite več in to boste tudi zagotovo našli, kajti vse se najprej začne pri sebi. Ko imaš sebe rad in si ne dovoliš več živeti skupaj z nekom, ki te ne ljubi več niti te ne spoštuje, sporočaš, da si vreden ljubezni in spoštovanja….in ljubezen te slej ko prej najde;

Poskrbite zase, saj boste le tako lahko srečni in zadovoljni v svojem življenju.
Naše notranje počutje je znak, ali lepo skrbimo zase ali ne. Čim večkrat se vprašajte, »Kako se počutim«. Iskreno poglejte vase in opazujte: ali vaš otrok joče in vas milo prosi, da poskrbite zanj, da prenehate delati to, kar mu škodi, ali je zadovoljen in vesel, ker lepo skrbite zanj? To bo vaš kažipot na poti spreminjanja sebe.

In če tudi zaključimo s tem, s čimer smo začeli – ne čakajte na potop ladje, da boste lahko začeli na novo, že zdaj imate vso moč v svojih rokah, da spremenite svoje življenje in zaživite SVOJE življenje, to, kar si želite že od nekdaj.

Tinkara Kovač, Zdravi odnosi

Leave a Reply