Človeške ribice so doma tudi v Tularju pri Kranju

Te dni so oči tako strokovne kot tudi širše javnosti uprte v Postojnsko jamo. V zadnjih nekaj dneh sta se iz jajčec, ki jih je januarja izlegla samica človeške ribice, rodili prvi dve ličinki. Njuno rojstvo je posnela infrardeča kamera, zaradi česar si je svojevrsten čudež ogledalo veliko število ljudi po vsem svetu. O »zmajčkih« so se razpisali domala vsi najpomembnejši svetovni mediji, med njimi BBC, CNN, New York Times in drugi.

A malokdo ve, da so že l. 1998 v Jamskem laboratoriju Tular prvič z infrardečo kamero posneli rojstvo ličinke človeške ribice. Jamski laboratorij Tular je ustanova, ki jo je ustanovil Marko Aljančič l. 1960, ko je zakloniščni del pod naravno jamo Tular pri Kranju preuredil v jamski laboratorij in nato v njem naselil kolonijo človeške ribice. To je pri nas edini tovrstni laboratorij, poleg laboratorija v Moulisu pod francoskimi Pireneji pa tudi edini kraj, kjer se človeške ribice razmnožujejo izven svojega življenjskega okolja.

Tular
Marko Aljančič pri urejanju jamskega laboratorija l. 1962. (Foto: Jamski laboratorij Tular)

Podzemne jame si pogosto predstavljamo kot zadnji neokrnjeni del narave, a to že dolgo več ne drži. S pretiranim onesnaževanjem obremenjujemo podzemeljsko vodo, ki je pri nas skoraj edini vir pitne vode. Polovico vse vode, ki jo uporabljamo, črpamo iz življenjskega prostora človeške ribice, zato je njen obstoj, kljub pozitivnim novicam, ki smo jim priča v zadnjih dneh v povezavi z dogajanjem v Postojnski jami, zelo ogrožen.
V laboratoriju Tular živali preučujejo le z opazovanjem, na način, ki jih ne vznemirja ali poškoduje. Iščejo odgovore na zanimiva vprašanja iz življenja človeške ribice, ki ga v njihovem težko dostopnem podzemeljskem okolju ni lahko razbrati. Zanima jih tudi, kako si človeške ribice lovijo svoj plen, kako te živali med seboj komunicirajo, kako zaznavajo svojo okolico, pa tudi, kako se upirajo poplavam, ter kakšna je njihova usoda, ko jih odplakne na površje – skratka, kako so se prilagodile na svoje jamsko okolje. »Ugotovitve so ključne za uspešno varstvo človeške ribice v naravi. Na terenu, vzdolž Dinarskega krasa, zbiramo podatke o razširjenosti človeške ribice, opazujemo njeno vêdenje, predvsem pa spremljamo ogroženost kraškega podzemeljskega habitata. Posebno pozornost posvečamo tudi preučevanju zgodovine raziskovanja človeške ribice, tako smo zbrali eno najtemeljitejših knjižnic o tej živalski vrsti. Od l. 2002 raziskujemo majhno kolonijo črne človeške ribice, izjemno redke podvrste,« pove Gregor Aljančič iz laboratorija Tular.

Človeške ribice so naseljene na poplavno ogroženem kraškem površju. Po poplavah mnoge obležijo na travnikih. Na suhem poginejo ali pa jih pojedo plenilci, predvsem ribe in ptice. Naplavljene človeške ribice so velikokrat potrebne pomoči. V laboratoriju Tular rešujejo in pomagajo izplavljenim človeškim ribicam. To ne bi bilo mogoče brez obveščanja in podpore prebivalcev na kraških območjih. Zatočišče deluje z dovoljenjem ARSO, kot partner v mreži Zatočišča za zaščitene prosto živeče živali, ki ga vodi dr. Zlatko Golob. Od l. 2008 so oskrbeli več kot 20 primerov iz Slovenije ter Bosne in Hercegovine, 16 živali so rešili in jih vrnili med ostalo populacijo.

Ribica Tular
Naplavljena človeška ribica med vsakoletnimi poplavami. (Foto: Jamski laboratorij Tular)

Velik del aktivnosti Jamskega laboratorija Tular je usmerjen v varstvo človeške ribice in njenega podzemeljskega habitata. To bo lahko uspešno le ob stalnem izobraževanju javnosti, usmerjenem v verodostojno promocijo človeške ribice, kot enega najpomembnejših simbolov svetovne naravne dediščine ter raznovrstnosti jamskega živalstva, s poudarkom na varstvu podzemne vode.

Kristian Eric Šipek

Leave a Reply