Deset let društva Baraban

Baraban – društvo za ohranjanje običajev in kulturne dediščine slovenske Istre sta ustanovila Edi Kostevc in Branko Žužič, prijatelja še iz otroških let. Edi že več kot deset let živi v Piranu, Branko pa je ostal na Seči. Oba se še iz otroštva spomnita maškar, ki so hodile od hiše do hiše. Edija pa je navdihnilo tudi živahno pripovedovanje njegove pokojne mame Milke Kostevc, doma iz Račje vasi v hrvaški Istri, na meji med Čičarijo in Brkini.

Okrog leta 1950 je mlada Milka, kot toliko drugih, prišla s trebuhom za kruhom v Piran. Opravljala je različna dela, med drugim je bila snažilka in delavka v ribji tovarni Delamaris. V Piranu je spoznala moža in poročila sta se, ko ji je bilo 23 let. Okrog leta 1966 se je družina preselila v Sečo. Pustne običaje iz domače vasi je znala svojim otrokom prikazati zelo slikovito in nazorno. Spominjala se je žena, ki so več mesecev pred pustom iz krep papirja izdelovale rože. Moški so se za pusta tako lepo oblekli, da so bili videti kot kakšni ženini. Svoja oblačila so okrasili s papirnatimi rožami, s klobukov pa so viseli dolgi pisani trakovi iz krep papirja. Hodili so od hiše do hiše in »preganjali zimo«, v dar pa prejeli jajca, klobase in druge dobrote. Edija je mamino pripovedovanje tako prevzelo, da si je želel tudi sam kaj narediti za ohranjanje pustnih običajev.

BarabanDruštvo Baraban ima svoj sedež v Portorožu, člani pa prihajajo z vse obale. So različnih starosti, od najmlajših do najstarejšega, ki ima okrog 70 let. Njihovo število ni stalno, včasih jih pri pustovanju sodeluje tudi 25, včasih pa le 10. Prizadevajo si, da bi za pusta delovali kot skupina maškar – tako so se neko leto vsi našemili kot »zamorci«, drugo leto so bili »sadje«, nato »angelčki«, letos pa kar »pomlad«. O vsem se dogovarjajo že nekaj mesecev prej na občasnih srečanjih. Spretnejši člani svoja pustna oblačila izdelajo sami, nekateri pa kupijo posamezne dele in jih sestavljajo v poljubne kombinacije. Zakonca Edi in Jana Kostevc sta se letos še posebno potrudila in v različnih tehnikah (pletenje, kvačkanje, šivanje, vozlanje) izdelala zelo izvirna pustna oblačila, lasulje in maske iz volne in blaga. Kot društvo morajo za svojo »mini pustno povorko« in »pokop« pusta pridobiti dovoljenja od občine, gasilcev, policije in zdravstvenega doma.
Vsako leto na pustni ponedeljek in pustni torek obiščejo hiše v Dragonji, na Seči, v Vinjolah, na Parecagu, Lucanu in Liminjanu. O prihodu maškar in pusta že nekaj dni prej pisno ali ustno obvestijo prebivalce, sporočila pa gredo tudi od ust do ust, saj se skoraj vsi poznajo med seboj. Ko pridejo na dvorišče pred hišo, njihov harmonikar Alen, doma iz Dekanov, zaigra kakšno veselo vižo, ostali pa tudi kaj zapojejo. Vedno se najde tudi kak član, ki se našemi v duhovnika in »požegna« dvorišče in hišo. Nato zaplešejo s hišnim gospodarjem ali s tisto osebo, ki odpre vrata hiše. Ljudje jih vedno pričakajo veseli in jih obdarijo s fritolami, kroštolami, krofi, vinom, večkrat pripravijo tudi narezke. V košaro pa jim naložijo jajca, klobase, vino, celo kak bankovec ali kovanec priložijo. Vsak dan obiščejo od 35 do 40 hiš, kar traja od jutra do večera, tako da si v ponedeljek vzamejo celodnevni odmor. V torek popoldan naredijo obhod po »oštarijah« – tudi gostilničarje že prej obvestijo o svojem prihodu. Za gostilničarje, ki jih navadno tudi pogostijo s pijačo, pico, ocvrtimi giricami ali kalamari, vsako leto pripravijo tudi spominek – sami okrasijo leseno kuhinjsko desko, kozarec, krožnik ali steklenico vina. Ta spominek lahko gostilničarji tudi odkupijo za simbolično ceno. Na pustno sredo med velikim ropotanjem, bobnanjem in igranjem na harmoniko z okrašenim kombijem in avtomobilom po cesti počasi peljejo pusta naokrog po Luciji, nato pa do mesta, kjer ga zažgejo in pokopljejo. Vsa leta je bilo to na parkirišču pri lucijski marini, letos pa so jim na občini zadnji trenutek predlagali, naj pusta sežgejo na travniku pri trgovini Agraria, za kar so bili »barabanovci« zelo hvaležni. Maškare so letos med objokovanjem zažgale pusta kar skupaj s foteljem, vse pa so budno spremljali gasilci.
Člani društva Baraban delujejo kot prostovoljci. Nekajkrat so sodelovali tudi pri drugih praznikih: solinarskem, pri polnočnici in na dan sv. Lucije. V teh letih so postali prijatelji, ki se radi družijo tudi sicer. Pomembno se jim zdi, da lahko sodelujejo vsi, otroci, mladostniki in starejši. Svoje delovanje si želijo razširiti še na druga področja ohranjanja lokalne kulturne dediščine.

Po pogovoru z Jano Kostevc zapisala Špela Pahor

Leave a Reply