Je zaupanje samo za naivne?

Kolikokrat ste že slišali, da morate zaupati življenju. Da se je treba prepustiti, iti s tokom. Da vse kar potrebuješ je vera, da bo vse ok in se bo vse v dobro smer obrnilo. Spusti, sprejmi, zaupaj…..
Kako le? Kako naj to naredim? To sploh ni pametno, pravzaprav… so pogosta prva vprašanja na tematiko.

Slepo zaupanje in prepustitev življenju, okoliščinam ni v naši naravi. Primarna funkcija naših egov-umov je kontrola. Globoko in popolno zaupamo le redko, če sploh. Pa še to samo v stvareh, kjer ni bilo izdaje, kjer nas niso pustili na cedilu, same in nemočne.. Kako lahko, konec koncev, zaupamo življenju, če pa nam pogosto zabije nož v hrbet in nam nenehno nastavlja vsemogoče težave. Tudi, če jim rečete priložnosti, predvideti in kontrolirati se jih skorajda ne da. In vedno pridejo z bolečino.
Naučeni smo, da je življenje potrebno kontrolirati. Za vsako ceno, na vse načine. Nadzor in manipulacija. Zakaj?

prepustitev

Izvor tega tiči v pogojeni ljubezni , ki smo jo dobili najprej od svojih staršev, nato zelo kmalu tudi od okolja. Kot otroci smo svoje starše dojemali kot bogove, če se tega zavedate ali pa ne. Od njih smo bili namreč popolnoma odvisni, zato tako dojemanje ni nenavadno. Ta odnos smo pozneje aplicirali na Boga/življenje/vesolje/neskončno inteligenco. Bogovi v otroštvu, niti kasneje nas niso nikoli nagrajevali z brezpogojno ljubeznijo, kot se za Boga spodobi. Ta brezpogojna ljubezen pa bi bila potrebna, da bi razvili 100% zaupanje. Starši so nam že od prvega dne začeli postavljati pogoje. Ko nam ti pogoji niso bili všeč, smo začeli te »Bogove« manipulirati mi, da smo dobili kar želimo. In krog se je zaključil, ter začel ponovno. Če manipulacija ni zalegla, je še vedno ostal nadzor. Saj poznate te igrice nadzora, manipulacije, postavljanje pogojev in nagrajevanje za uboganje. Ko boš pospravil, se greš lahko igrat. K narediš nalogo dobiš sladoled. Če boš prijazen do mene te pohvalim in te imam rada, če ne, te kregam, nabijem po zadnjici in te zaklenem v sobo brez večerje. Če greš v nedeljo k maši si pridna punčka in te vsi pohvalijo, če ne, greš v pekel in nadte se zgrne vas jeza, samota in kazen tega sveta. Doma, v šoli, pri verouku, sosedu, na igrišču med prijatelji…na krožku…

Zveni znano???
Tako gledamo na življenje/Boga tudi danes. Še vedno smo le otroci z nepredelano bolečino otroštva. . Torej….komu lahko zaupamo, da nam bo stal ob strani, tudi, ko smo slabi? Polni nezaupanja, nesigurnosti, strahu za lastno eksistenco in v pričakovanju kazni, ker so nas vendarle naučili, da laži, manipulacije in grdo obnašanje prinese le kazen. Nas niso? Torej mislite, da vaša krivda ne kliče kazni? Pomislite še enkrat!
Naivno, neumno je torej pričakovati, da nam bo življenje serviralo le dobro in da se mu moramo prepustiti. Zunaj je zloben, hladen, preračunljiv svet. Komu in čemu naj zaupam?
Skrivnost ni v slepi veri, nikoli je ne boste dosegli z voljo. Pozabite!!

Skrivnost je v praznini. Ko postanemo prazni, je zaupanje in prepustitev le njen simptom..stranski produkt.
Kaj mislim s tem? Kaj to sploh pomeni? Da ne bom preveč ezoterična lahko temu rečem tudi NE-reakcija. Reakcija je obrambni sistem in se kaže skozi nadzor in manipulacijo, ter skozi zanikanje, zrasel na naših čustvenih pretresih-travmah v otroštvu. Ti pretresi so še vedno aktivni, del našega obnašanja, mišljenja in dojemanja( yoga jih imenuje samskare), z reakcijo skušamo na vsak način preprečiti, da se ne bi več ponovili. Bolijo namreč neizmerno. Pahnejo nas v občutke totalne nemoči in ogroženosti obstoja. Vsi ti obrambni mehanizmi niso praznina, ampak so polnost, zabetoniranost, tema vsega..misli, občutkov, mehanizmov, strategij, tehnik…ki skušajo nadzorovati in usmerjati tok okoliščin.
Biti prazen pomeni, da vse te mehanizme spregledam kot take, jih ozavestim in prekinem tok ponavljajočih se travmatičnih reakcij. S tem začnemo kultivirati mir, tišino, praznino, NE-reakcijo. Presegamo stare travme.

Mislim, da vam je jasno, da govorim o meditaciji in krepitvi čustvene inteligence. S tem počasi prehajamo s stanje, kjer vidimo, da sami s svojimi reakcijami(ki niso samo dejanja, ampak na subtilnejših nivojih tudi misli in čustva) ustvarjamo okoliščine, ki nas vedno znova ranijo ali odpirajo stare rane. Z delom na sebi počasi postajamo modri in vso to agresijo zoper sebe opuščamo. Praznimo se, odlagamo to navlako.
Praznine se namreč ne da prizadeti, raniti. Samo zidovi in gradovi kličejo osvajanje in premagovanje, praznine sovražnik ne more uničiti.

S časom utrjevanja te praznine pride uvid, da je tudi zaupanje samo želja po preseganju RE-akcije na travmo trpljenja. Uvid, da zaupanja sploh ne potrebuješ. VEŠ, da je vse dobro in da dobremu ni potrebno zaupati, ker tako je..dobro. V sebi nima teme.
Dobro je potem v vas, okrog vas in zato vsakodnevni sklep in prepričevanje, da mu (dobremu/Bogu) lahko zaupamo, ni potreben. Vidimo ga kot iluzijo. Podobno kot je iluzija s kredo narisan potok na cesti, ki ga otroci preskakujejo. Poznajo in VIDIJO resnico, da je lažen, da se zares v njem ne moreš zmočiti in vanj pasti.

Tako se skozi meditacijo učimo pogledati onkraj iluzije v odkrivanje RESNICE. Tam nič drugega kot absolutnega zaupanja sploh ni, obogateno in preraščeno v občutke miru , absolutne prepustitve in ljubezni. To je eden od razlogov zakaj neizmerno ljubim meditacijo, zakaj jo tako strastno zagovarjam in učim tega vsakogar, ki mi to dovoli :).

Alenka Kaštrun

Leave a Reply