Karmel Kleva in kopališče za slepe v Izoli

Morda se tisti, ki ste poznali pokojnega Karmela Klevo sprašujete, kakšno zvezo ima ljubiteljski umetnik samouk s kopališčem za slepe? Pa jo ima. Prejšnji petek opoldne je bila na obali, ob morju, ki se je bleščalo v svetlobi sonca, slovesna otvoritev prenovljenega kopališča za slepe, ki ga brez Karmela Kleve po vsej verjetnosti ne bi bilo nikoli ali pa vsaj še dolgo ne – prav on je namreč s svojo donacijo omogočil prenovo in gradnjo novih objektov na plaži za slepe. Slepi in slabovidni ljudje iz vse Slovenije, ki bodo prišli v Izolo na počitnice, se naužili miru, morja, sonca in svežega morskega zraka, mu bodo prav zagotovo zelo hvaležni. Za tiste, ki ne vedo, kdo je bil Karmel Kleva, pa še nekaj besed o njegovem življenju in delu.

V zaledju Izole je majhna vasica Malija. Nekoč strnjenim istrskim hišam z dih jemajočim pogledom na sečoveljske soline so se danes pridružile tudi novogradnje, ki pa žal večkrat bolj kazijo kot krasijo podobo krajine, saj so prevelike in prav nič »istrske«. In davnega 26. februarja leta 1922 se je v tej vasi, v hiši s številko 100 rodil Karmel Kleva. Oče Jožef je bil že v letih in vdovec brez otrok. Mama Marija je bila prav tako vdova – njen prvi mož, Anton, je padel na fronti v prvi svetovni vojni. Ostala je sama s tremi otroki, starimi 11, 7 in 4 leta. Jožef in Marija sta se poročila leta 1921. Ko se je čez leto dni rodil Karmel, je bil oče neizmerno srečen. Postali so šestčlanska družina. Oče se je Karmelu veliko posvečal in Karmel si je za vse življenje zapomnil njegove modre nauke. Ko pa mu je bilo šest let, so očeta pokopali.

Karmel 1

Karmel je uspešno dokončal obvezno šolanje, ki je bilo tedaj v italijanskem jeziku. Najbolj mu je bilo všeč računstvo. Želel je nadaljevati šolanje. Mama je hotela, da gre v semenišče, Karmelova tiha želja pa je bila postati trgovec ali mizar, a oboje je bilo zanj takrat nedosegljivo. Dve leti je bil vajenec v kovinarski delavnici v Izoli. Ker je bilo Slovencem prepovedano govoriti v materinem jeziku, je vajeniško dobo prekinil in z bratom sta obdelovala domačo kmetijo. Obdobje fašizma je vsestransko prizadelo slovenski živelj v Istri, »le misli v naših glavah so bile še svobodne«, se je spominjal Karmel.
Mlad se je poročil, deset dni po poroki pa je že nosil vojaško uniformo. Evropa se je namreč znašla v 2. svetovni vojni. Leta 1943 se je vrnil domov in se ves srečen posvetil družini in delu na kmetiji. Naslednje leto so istrske kraje zasedli nemški vojaki. Njihovo hišo so preuredili v vojaški štab, družina pa se je morala zateči k ženinim staršem. Karmel se je vključil v enote za varovanje pomembnih objektov na obali. Po vojni je bil Karmel izvoljen v krajevne, nato še okrajne in okrožne organe oblasti. Bil je zadolžen tudi za preskrbo hrane in drugih dobrin, saj je primanjkovalo vsega. Nato je bil poslovodja trgovine na Maliji, kasneje pa vodja odkupovalne postaje kmetijskih pridelkov v Kmetijski zadrugi Izola. Ko je začelo kmetijstvo v slovenski Istri nazadovati, je kot vodja blagovnega prometa dejavnost zadruge razširil na hrvaško Istro. Ker je bilo delo zelo naporno in mu je začelo pešati zdravje, je ponovno prevzel trgovino v Maliji in tu ostal do upokojitve.
Do upokojitve je bilo njegovo življenje eno samo garanje in težaško delo. Zdaj pa »so se odprli ventili, iz mene je kar naenkrat izbruhnila nepotešena želja po ustvarjanju, želja izraziti vse, kar se je dolgo leta nabiralo v meni«, je zapisal Karmel. Zdaj je imel čas, da uresniči tudi drugo željo, ki je tlela v njem že od otroštva in mladosti – ustvarjati z lesom, ki ga je naravnost oboževal. Ničesar ni vedel o delu z lesom, a v njegovi glavi so se začele pojavljati podobe živali, ljudi in pokrajine, upodobljene na lesu. Na nekem izletu v Brkine je v gozdu videl, kako podirajo drevesa. Prosil je gozdne delavce, da mu dajo kos lesa, ki ga je zagledal na tleh. V naslednjih dneh je nastajala podoba istrskega oslička. Ob ustvarjanju je čutil slast in zadovoljstvo in želja po upodabljanju je rasla. Izkoristil je vsak kos lesa, ki mu je prišel pod roke, lipo, afriški les iz luke Koper…

karmel2

Ustvarjal je v delavnici v svoji hiši na Maliji, ki je do preselitve v Izolo ni skoraj nikoli zapustil. Zdelo se mu je vredno ostati v okolju, ki hrani toliko lepega in pristnega. »Vse moje življenjske radosti in bolečine so se rodile na Maliji. Dedno sem vezan na istrsko zemljo, ki mi je darovala življenje, vzela tri otroke, prizadejala tudi mnogo gorja, vendar je zame bila in ostala edina inspiracija in večna ljubezen«, je povedal. Rad je imel naravo, živali, kmečka opravila in ljudske običaje. V naravi je vsak dan odkril kaj novega. K temu ga je gnala otroška radovednost, ki ga ni nikoli zapustila.

Cenil je istrske ljudi, ki so v 20. stoletju preživljali zelo težke čase, a so ohranili svoj način življenja in običaje, predvsem pa jih je pokonci držalo trdo in pošteno delo. Hotel je ohraniti spomin na te male ljudi, kmete in težake, ki so istrski zemlji dali vse, tudi življenje, če je bilo potrebno. Njegovi leseni reliefi prikazujejo ljudi pri kmečkih opravilih, prizore iz družinskega življenja, na primer tihe zimske večere ob kaminu, kartanje, pa tudi kak družinski prepir, ko žena zagrozi možu, da ga bo z metlo po glavi, ali sobotno kopanje v lesenem škafu. Rad je upodabljal osličke, ki so mu bili prispodoba za delo, garanje in vztrajnost, peteline kot čuvaje domačega ognjišča in jelene kot prispodobo nedotaknjene divjine narave, gozdov in svobode. Pa tudi boškarine, istrske vole z dolgimi rogovi, ki so bili kmetom v veliko pomoč pri oranju. V drugem obdobju svojega ustvarjanja je začel upodabljati tipične istrske kamnite hiše, ograde in gospodarska poslopja. Istrske gručaste in strnjeno pozidane vasi na hribih so se mu zdele nekaj najlepšega in najtrajnejšega, kar premorejo naši kraji.

V skoraj dveh desetletjih, dokler mu ni opešal vid, je ustvaril na stotine lesenih reliefov. Večino jih je podaril prijateljem in sorodnikom. Ljudje so se kar navadili na to, da so prišli k njemu, če so rabili darilo za nekoga. Rekli so, »bo že Karmel dal.« Tako njegova umetniška dela krasijo domove različnih ljudi po vsem svetu.
V osemdesetih letih se je v Istri zgodil kulturni preporod. Pisatelj Marjan Tomšič je začel zbirati ljudske pripovedke in pravljice in pisati romane o istrskih ljudeh. Glasbeno izročilo je oživljala skupina Istranova. Glasbenik iz te skupine, Luciano Kleva, tudi znan fotograf in likovni umetnik, je skupaj s tedanjim ravnateljem izolske mestne knjižnice, Slavkom Gabercem, šel večkrat na obisk h Karmelu na Malijo. Oba je očaralo njegovo delo. Slavko Gaberc je Karmela zelo cenil in spoštoval in povabil ga je, da svoja dela razstavi v izolski knjižnici. Zelo znan hrvaški založnik je na otvoritvi razstave ravnatelju Slavku Gabercu svetoval, naj pripravi obsežno likovno fotomonografijo Karmelovih del. A žal se nikomur, niti založbi Lipa, ni zdelo vredno prispevati niti dninarja…

Karmel Kleva je svoje reliefe razstavljal še v rojstni vasi Malija, okoliških krajih, Kopru in drugod. Za svoja dela je prejel tudi priznanje občine Izola in denarno nagrado, ki jo je nato podaril Medobčinskemu društvu slepih in slabovidnih Koper, Društvu distrofikov Slovenije, tretjino pa je namenil za ohranjanje svojih likovnih del. Tiste reliefe, ki jih niso odnesli prijatelji, je namreč podaril kulturnemu društvu v Maliji. Obljubili so mu, da bodo dela stalno razstavljena v vaški galeriji in primerno zaščitena in oskrbovana. Upajmo, da so svojo obljubo tudi izpolnili in tako prispevali k ohranitvi te neprecenljive likovne dediščine.
Karmelovo mnenje je bilo, da bi se morali Slovenci bolj posvetiti ohranjanju lastne kulturne in naravne dediščine, ne pa izgubljati časa z iskanjem zunanjih in notranjih sovražnikov. Zdelo se mu je, da svojo dediščino še najbolj ogrožamo sami.

V zadnjem obdobju svojega življenja je Karmel Kleva pisal tudi spomine. V štirih velikih zvezkih je zapisal spomine na življenje v vasi Malija, spomine na starše, otroštvo, mladost, vojna leta, družino, ki si jo je ustvaril. Ko beremo te vrstice, lahko občudujemo njegov izjemen spomin, kleno besedo in jasno izražanje, zdravo razmišljanje in globok občutek za ljudi in družbene krivice. Spominski zapisi Karmela Kleve so prav tako kot njegovi leseni reliefi dragocena etnološka dediščina in pisni dokument nekega časa. Njegova želja in želja gospe Nade Rener je, da bi ti spomini izšli v knjižni obliki.

Lahko samo upamo, da se bo vsaj zdaj našel založnik, ki se bo zavzel za to, da končno izide fotomonografija likovnih del Karmela Kleve, obogatena z njegovimi spominskimi zapisi. Tako bi se velikemu dobrotniku vsaj posthumno dostojno zahvalili za vse, kar je sam dobrega storil, dokler mu je bilo še dano.

Pripravila Špela Pahor

Leave a Reply