Marko Soršak – Soki: Potrebno je tudi kaj dati, ne samo jemati!

Marko Soršak, moj sogovornik, je nasmejan in pozitiven glasbenik, ki ga večina pozna kot bobnarja v skupini Elvis Jackson.

V teh dneh je Soki, kot ga kličejo, polno zaposlen. S preostalimi člani skupine Elvis Jackson pospešeno promovirajo in nastopajo ob izidu male plošče (EP) Window, ob tem pa bo konec meseca na DVD nosilcu izšel glasbeno-dobrodelni projekt »20 za 20«, ki se ga je Marko Soršak lotil ob svoji 20. obletnici bobnarske kariere. Z 20 slovenskimi izvajalci (kot so Big Foot Mama, Tabu, Tinkara Kovač, Mi2 in drugi) je odbobnal njihove komade in ob tem z glasbeniki posnel intervju. Za nakup DVD-ja bo kupec oddal donacijo, katere višina je povsem odvisna od posameznika, zbrana sredstva pa bo Soki namenil  nakupu inštrumentov za osnovne šole. Poleg omenjenega projekta sva se pogovarjala še o predstavništvu za Tama bobne, o bobnarskih palicah, ki jih je patentiral, in seveda o glasbenem ustvarjanju s skupino Elvis Jackson.

Marko Soršak je v Sloveniji uradni predstavnik bobnov podjetja Tama, pri katerem je konec lanskega leta patentiral lastne bobnarske palice.
Marko Soršak je v Sloveniji uradni predstavnik bobnov podjetja Tama, pri katerem je konec lanskega leta patentiral lastne bobnarske palice.

Po več kot 20 letih glasbene kariere kreativni navdih in sapa še ne pojenjata – ravno nasprotno, ste eden izmed najbolj aktivnih glasbenikov pri nas … Idej in energije ne zmanjka, kajne?
Absolutno ne. V tem je tudi ‘fora’ – vsakič, ko začneš delat in si aktiven, dobivaš nove ideje in te poti peljejo kar naprej in naprej in temu ni konca. Včasih se moraš kar malo ustavit, da teh idej ni preveč.

Tako sem dojel tudi ta projekt »20 za 20« – kot nek poziv, ki je kasneje prerastel v dejanje, k temu, da se aktivneje vključijo tudi ostali slovenski glasbeniki. V nekem intervju ste dejali, da so mnogi slovenski glasbeniki včasih preveč leni in znajo vse prevečkrat le kritizirati sceno doma …
To je ta naša bolezen – vedno so krivi vsi drugi. Tem današnjim časom se je potrebno prilagajati … Slovensko glasbeno sceno imam v mislih ravno zaradi tega, ker smo tako majhni. Če preštejeva, nimamo niti šestih, sedmih glasbenih skupin, ki bi lahko polnile dvorane za tisoč ljudi. Je pa to vseeno za dvomilijonsko državo zelo veliko, še posebej, če govorimo o neki kulturi glasbe, kot je rock’n’roll. Tako je bila med drugim ideja tega DVD-ja tudi ta, da se cel ta krog nekako sproži, pa ne samo med glasbeniki, ampak tudi med mladino. Ker je potrebno vzgajati čim bolj zgodaj, tako da se čim prej poprime za inštrumente in se začne ustvarjat. Ob tem pa sem to idejo obrnil še na dobrodelno noto, ker se mi to zdi tudi prav. Včasih je potrebno tudi kaj dati in ne samo jemati.

Mladi so stična točka večih vaših projektov. Če se ne motim, se je ta projekt »20 za 20« začel z akcijo, v kateri ste mlade bobnarje pozvali naj odbobnajo poljubno izbrano skladbo in to posnamejo, desetim najboljšim pa ste potem iz lastnega žepa podarili glasbeno nagrado in jim omogočili nastop v Ljubljani.
Točno tako. To je bilo v sklopu moje dvajsete obletnice bobnanja, ki sem se jo odločil praznovati s projekti in ne s torto ali z Jackom Danielsom. (smeh) Tisti, ki so se pripravljeni potruditi, si zaslužijo neko nagrado in spodbudo. Vem, da ne morem premakniti stvari, spreminjati ljudi in umetno ustvarjati sceno, lahko pa pripomorem k temu, da tudi drugi ljudje vidijo, da se da veliko stvari delati doma.

Mladim svoje znanje posredujete tudi prek številnih delavnic in tako imenovanih klinik, ki jih organizirate, ob tem pa ste tudi učitelj na privatni glasbeni šoli. Je res, da se je pri vas kalilo že okoli 300 bobnarjev?
To je že zastarel podatek. (smeh) Jih je že krepko več kot tristo. Je pa res, da na mladih svet stoji.

Vaši glasbeni začetki so zelo zanimivi. Povezani so namreč z Arnoldom Schwarzeneggerjem in tedanjim Kinom Udarnik, kajne?
Drži, ja. To je bilo 22 let nazaj, ko smo šli gledat film Terminator, v katerem je bil soundtrack skupine Guns’n’Roses. Pred začetkom filma so zavrteli videospot in ko sem slišal tiste bobne, sem si rekel, da si to želim početi tudi jaz. Tako sem začel z bobnanjem, čeprav noben v družini ni bil glasbenik. To je padlo nekje z neba in sem šel kasneje po tej poti. Kljub temu, da sem se šolal in naredil dve diplomi, sem si rekel, da si želim početi to, kar sem sanjal celo življenje.

22 let je od tega, ko je Marko Soršak začel svojo glasbeno kariero.
22 let je od tega, ko je Marko Soršak začel svojo glasbeno kariero.

In tako danes recimo igrate na bobne iste znamke kot vaš idol Lars Ulrich (bobnar skupine Metallica, op. a.). Oziroma še več – ste celo uradni predstavnik Tama bobnov. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
To je nekakšna nagrada za moje delo. Če si aktiven, veliko počneš in se veliko pojavljaš, ti pridejo naproti nove stvari. Tako se mi je ponudila priložnost za to predstavnišvo. Čeprav ni enostavna stvar, saj moram za to tudi kaj storiti, deluje zelo motivativno na moje delo.

Na vaši spletni strani piše, da ste endorser. Kaj to pravzaprav pomeni?
Mislim, da prav to. Nikoli nisem šel v podrobnosti. Oni temu pravijo endorser, kar si sam razlagam kot predstavnik. Jaz predstavljam to znamko bobnov, kar pa ne pomeni, da jih prodajam, kot včasih kdo zmotno misli. Predstavništvo in prodaja nista ista stvar …

Torej ni povezave med vašo izobrazbo diplomiranega ekonomista in vlogo predstavnika Tama bobnov?
(smeh) Edina povezava je, da sem naredil diplomsko nalogo na to temo – »Logistični vidiki nabave bobnov z Japonske«. Kjerkoli sem bil oziroma študiral, sem želel vključiti vse, kar sem počel. To je del mene, to je del mojega življenja. In glasba je prav tako služba oziroma posel. Kjer je posel, pa je ekonomija.

Čeprav ste na avdiciji za pridružitev k Elvis Jacksonom, v svoj življenjepis zapisali, da se ne boste nikoli zaposlili.
Zanimivo, imaš zares dobre podatke. (nasmeh) Zapisal sem, da nimam službe in da se ne nameravam zaposliti, kar jih je potem očitno tudi prepričalo. (smeh) Vem pa, da so se delali norca iz mojega videza … Prej sem igral pri Billysih in so me videli na nekih fotografijah, na katerih sem bil morda čudno oblečen in sem med igranjem bobnov nosil rokavičke. So se hecali, češ takega tipa res ne moremo imeti, ampak je pa dal notri stavek, v katerem je rekel: »To je to. To je življenje.« (smeh)

Če se za hip spet vrneva nazaj k Tama bobnom … Konec lanskega leta ste baje pri tem podjetju celo patentirali lastne bobnarske palice …
Za to si pa res nikoli nisem mislil, da se bo kdaj zgodilo. Vedno sem si želel, da bi bila v katalogu s Tama bobni tudi moja slika. Da bom nekje blizu Larsa (Ulricha, op. a.). Ko se je to zgodilo sem si rekel: »Vau, a se lahko zgodi še kaj več?« Potem pa sem patentiral svoje palice. Lahko rečem, da je to velik uspeh, pa ne samo zame, ampak tudi za naš glasbeni prostor. Na to stvar sem zelo ponosen in želim, da tudi ostali vidijo, da se da premikati in da nikakor nismo premajhni za to.

Kako pa je prišlo do te ideje? Ste bili pobudnik vi?
Ne, ne … To ni bila moja ideja, ampak možnost, ki sem jo dobil kot nekakšno darilo za rojstni dan. Bil sem presrečen, ko sem jo dobil. Kot sem rekel – najbrž te možnosti ne bi dobil, če ne bi bil tako zelo aktiven v vseh teh glasbenih stvareh.

Soki, kot ga kličejo, je energičen, pozitiven in poln idej. Tudi na odru je znan po svojem karizmatičnem pristopu h glasbi.
Soki, kot ga kličejo, je energičen, pozitiven in poln idej. Tudi na odru je znan po svojem karizmatičnem pristopu h glasbi.

Kar je potem tudi sporočilo, ki ga verjetno dajete naprej mladim. Da je potrebno delati in verjeti.
Tako je. Morajo verjeti vase! Pri svojih vrstnikih vidim, kako so nad nekaterimi stvarmi obupali, tudi kakšni bandi so hitro obupali. Premalo tvegamo – raje imamo neko fiksno službo, pa bomo z glasbo že nekaj naredili. To dvoje hkrati pa žal ne gre, razen če smo v takem glasbenem žanru, v katerem se da to kombinirati. Ampak vedno se potem nekje postavijo meje. Sam pa si mej nikoli nisem želel postavljati – želim si ustvarjati v nedogled, kaj to pomeni, pa še sam ne vem.

Kar je lastnost, ki jo imajo tudi Elvis Jacksoni. Skupaj ste podrli te meje in postali mednarodni projekt. Tudi to malo ploščo, ki ste jo izdali v teh dneh  nameravate promovirati na Češkem.
No, mi našo glasbo promoviramo po celi Evropi. Zelo smo aktivni. Band gre – usede se v kombi in se pelje. Nikoli se ne pojavi občutek, da tega ne bi počeli. Prevozimo ogromno kilometrov, a je tudi to pač del glasbe in glasbenega ustvarjanja. Res je včasih naporno, a hkrati tudi vedno zabavno.

Vaše glasbeno ustvarjanje je rodilo malo ploščo Window, ki ste jo pretekli teden v okviru Orto Festa predstavili v Orto Baru. Kakšni so prvi odzivi?
Zelo v redu. Čeprav so vedno prisotni negativni in pozitivni odzivi. Marsikdo je pričakoval nekaj v stilu Elvis Jacksonov, v resnici pa so stil Elvis Jacksonov prav ti med seboj različni žanri. Nekateri pravijo, da smo postali premirni, ampak sam bi rekel, da tisti, ki to meni, ne pozna Elvis Jacksonov. Ta naša glasba je nastala spontano in se imamo ‘fajn’ tako, kot je, in se bomo imeli ‘fajn’ še naprej na koncertih, na katerih bomo igrali »Elvis Jackson glasbo«. To je tudi bistvo vsega – saj govorimo o glasbi, ne o tem, kakšne barve hlač bom oblekel danes, kakšne jutri …

Čeprav imate že pripravljeno veliko ploščo, ki prinaša porcijo tršega punk rocka, kajne?
Tako, ja. Če bi naredili enako, bi ustvarili nekaj podobnega kot »Against the Gravity« (zadnji album skupine Elvis Jackson, op. a.). Zato smo se odločili te mirnejše skladbe izdati na posebni plošči in jim dodati še nekaj novega materiala, ki ga še nismo izdali. Velika plošča bo pa res usmerjena v punk rock.

Ste tudi to ploščo posneli z mednarodnim producentom? Ker vem, da ste »Against the Gravity« posneli z Billyem Gouldom, basistom skupine Faith no More.
Ne, tokrat je bil producent Rok Podbevšek, s katerim so Elvis Jacksoni prvič snemali, še preden sem se jim pridružil jaz. Rekli smo si, da bi spet šli posneti nekaj »old school« z garažnim »soundom«, zato smo tudi snemali na Metelkovi. Jaz sem snemal pri grelcih pri minus dveh ali treh stopinjah. Zvok je pa prav super, točno to, kar smo si želeli. Nekako v okviru naših zmožnosti. »Against the Gravity« je  vrhunska plošča s svetovno produkcijo, ki se lahko kosa z marsikatero ploščo, a si žal tega ne moremo vedno privoščiti. To so veliki vložki.

Vseeno pa se včasih v takih razmerah, kjer ni na voljo veliko sredstev, lahko rodijo kulturni presežki.
To je res. Je pa tudi res, da ko delaš s takšnimi ljudmi in producenti, je to nek povsem drug nivo. Vseeno mislim, da bi moral vsak enkrat narediti en tak projekt … Da bi videl nivo tega dela. Varčevati in se držati nazaj tudi ni vedno najbolje.

J.R.
Foto: sorsak.com

Leave a Reply