MAROKO – Po poti štorkelj v afriški Hollywood

»Voulez vous francais?« te Maročani hitijo spraševati, ko vidijo, da nosiš velik nahrbtnik in da si najverjetneje turist. Nato te spremljajo ves čas tvoje hoje in ko vidijo, da s francoščino ne bo šlo, poskusijo v angleščini. Ko si že povsem zgubljen ob neoznačenih ulicah, vprašaš za pot in domačini ti z veseljem pomagajo in spremljajo prav do vrat, ki jih iščeš. Nato pa nastavijo roko: » No euros, only dirham.«

Maroko, obmorska država na skrajnem severozahodu afriške celine in nekdanja francoska kolonija, ima dobrih 33 milijonov prebivalcev, katerih število zelo hitro narašča. Kar 98 odstotkov prebivalstva države je muslimanov in takoj je opaziti, da vera prežema življenje tamkajšnjih ljudi. Nenavadno je za Evropejca v izložbah videti dolge tunike, rute, namesto mini kril in z bleščicami posutih majčk, ki več razkrivajo kot zakrivajo. Ženske so bolj ali manj zakrite in kar je še bolj zanimivo – tudi moški nosijo dolge halje različnih barv s koničasto kapuco in cofom na koncu. Pregrinjalo nosijo tako moški kot ženske vrh svojih običajnih oblačil. Dolga pregrinjala imajo zelo pomembno funkcijo, saj pozimi varujejo pred mrazom in poleti pred vročino. To pa ni edini znak močnega vpliva religije. Številne mošeje kličejo k molitvi petkrat na dan, ponašajo pa se z muslimansko sakralno umetnostjo.
»Tell me the good price, good price for you,« se sliši po ozkih ulicah Marakeša, mesta ob vznožju gorovja Atlas v Maroku. Maročani so trgovci v pravem pomenu besede. Mesto je polno trgovinic, stojnic in obrtnih delavnic, kjer je mogoče kupiti čisto vse. Edino pravilo, ki ga moramo kot kupec imeti, je, da ne smemo kupovati po ponujeni ceni, temveč se za ceno vedno pogajati. Maročani radi pomenkujejo, se pogovarjajo in vedno pristanejo na kompromis, ker vedo, da je od tega odvisen njihov dnevni zaslužek. Nešteto majhnih, ozkih uličic je preurejenih v nekakšno veliko tržnico, ki se nahaja v starem centru mesta, imenovanem »medina«. Medino obkroža približno 15 kilometrov dolgo in 6 metrov visoko obzidje, na katerem so v sredini februarja ravno gnezdile – Slovencem dobro poznane – štorklje.

Maroko

Vse uličice, te, ko se že popolnoma izgubiš, pripeljejo nazaj na ogromen osrednji trg Djemaa el Fna. Na trg v dopoldanskih urah okoliški kmetje pripeljejo zelenjavo in sadje, kot prevozno sredstvo pa uporabljajo najrazličnejše načine: voz je lahko vpet na konja, osla, najpogosteje pa mulo, vozijo se z avtomobili, motorji, kolesi … Na enem motorju se lahko pelje 4-članska družina, 10 kokoši ali 5 zabojev zelenjave. Medina ni zaprta za promet in miren sprehod po ulicah Marakeša zaradi nenehnega umikanja drvečim motorjem malodane ni mogoč.

Na trgu se dopoldne zbirajo predvsem razni zabavljači, krotilci kač in ženske, ki za dobro plačilo dele telesa umetniško poslikajo s kano. Tu si v dopoldanskih urah lahko najbolj zagriženi turisti omislijo fotografijo s kačo ali opico na rami. Okrog poldneva se oglasi »adhaan«, klic k molitvi, iz številnih mošej, zato se tudi trg nekoliko sprazni. Proti večeru pa trg preplavijo številne mobilne restavracije, kjer se zagotovo najde nekaj za vse s še tako zahtevnim okusom in za še tako tanko denarnico. Mogoče je dobiti okusne juhe za pičlih 50 centov, različne vrste mesa, prilog, zelenjave itd. Prijazni Maročani vabijo turiste in mimoidoče, naj se ustavijo pri njihovi stojnici. Okrog stojnic s hrano so postavljene stojnice, kjer se oči napasejo na nepreglednih količinah suhega in svežega sadja, oreščkov, sveže stisnjenega pomarančnega soka … V vročem dnevu se še posebej prileže osvežitev – kaktusov cvet, katerega okus še najbolj spominja na lubenico.
Maroko je ena najbogatejših afriških držav. Pa ne zaradi diamantov, zlata ali nafte, temveč zaradi vode. Maroko leži neposredno ob vznožju gorovja Atlas, ki napaja to državo z obilico vode, Maročani pa jo uporabljajo tako za pitje, kuhanje in osebno higieno kot namakanje. Na ravninskem delu države se raztezajo ogromna polja najrazličnejših vrst sadja in zelenjave, začimb, dišav in celo evkaliptusa. Poleg kmetijstva je najpomembnejša gospodarska panoga turizem. Domačini dnevno nudijo eno- ali večdnevne izlete do številnih maroških turističnih točk. Maroko je ena turistično najbolj obiskanih afriških držav in Maročani so se naučili ravnati s turisti, saj vedo, da s sabo prinašajo denar. Domačini takoj prepoznajo turista in ga skušajo privabiti v svojo trgovinico ali obrtno delavnico, razložiti namembnost začimb ali sadja, ponuditi čaj in seveda – iztržiti čim več.
Za Slovence, ki veljamo za ljubitelje pohodnišva in hribolazništva, je izlet v Visoki Atlas obvezen. Enodnevni izleti v Atlas so na voljo predvsem v Marakešu, ki je znan kot izhodišče za vzpone v gore. Zgodaj zjutraj je kombi pobral skupino turistov v centru mestu. Sam sem bil edini potnik, ki ni govoril francosko. V kombiju, polnem Francozov nisem mogel govoriti praktično z nikomer, zato sem večinoma govoril s šoferjem Kadirjem, ki se je izkazal kot prava enciklopedija znanja o Atlasu, Maroku, Maročanih itd. V Nizkem Atlasu februarja cvetijo marelice in zorijo pomaranče, izobilje vode je omogočilo razvoj kmetijstva. Prostrane, napol puščavske, ravnine ob vznožju pa so omogočile razvoj filmske industrije, ki ima celo svoje ime »African Hollywood« ali afriški Hollywood. Voznik razloži, da sem prihajajo producenti iz Hollywooda, da posnamejo filme, saj je produkcija tukaj nepredstavljivo cenejša, vlada pa poleg tega podpira filmsko industrijo, saj prinaša velike zaslužke. Producenti izberejo Maroko zaradi čudovitih scen, ki jih ponuja, zaradi dobre svetlobe, ki omogoča snemanje ves dan in zaradi vremena, saj ima Maroko večinoma sončne dni. Okrog manjših mestec rastejo luksuzni hoteli, kamor pridejo cele filmske karavane iz Hollyooda. »This region would be a dead withoud film industry.« pove Kadir.
Kamor v te kraje še ni posegla roka kapitalistov z Zahoda, je videti majhne vasice z Berberi, avtohtonimi prebivalci. Čeprav večina maroškega prebivalstva živi v mestih, ljudje tukaj še vztrajajo in pridelujejo raznovrstno zelenjavo, ki jo vozijo naprodaj v mesto. Kadir nas pelje do domačije, kjer še vedno ročno pridelujejo arganovo olje, ki se uporablja tako v kulinarične pa tudi kozmetične namene.

Maroko je dežela neštetih barv in vonjav, nasmejanih ljudi in čudovitih razgledov. Po prvem kulturnem šoku postane pogajanje za ceno običajno, z ljudmi se začneš pogovarjati in uživati ob ponujenem čaju. Povezave z Marokom so zelo dobre. Proti pričakovanjem letijo v Maroko številni nizkocenovni letalski ponudniki. Slovenci za obisk Maroka ne potrebujemo niti vize, je pa na letališču postopek za vstop v državo vseeno malo zahtevnejši, sploh za Evropejce, ki smo se že razvadili prostega prestopanja mej med državami članicami. Potrebno je tudi zamenjati evre v maroške dirhame, kar je za Evropejce iz evro območja prav tako svojevrsten dogodek. Najbolj zavidam našim štorkljam, ki v Maroko potujejo vsako zimo. Ravno v času, ko je pri nas najbolj mrzlo, gnezdijo na marakeškem obzidju in uživajo v prijetnih temperaturah.

Tekst in foto: Kristian Eric Šipek

Leave a Reply