Mavrične misli Dolores Peroša

V petek, 18. septembra je bila v čitalnici Mestne knjižnice Izola predstavitev knjige Dolores Peroša Mavrične misli, ki jo je izdala v samozaložbi. Gre za prvo pesniško zbirko avtorice, ki o sebi pravi, da je »samouk in večna učenka«.

V pogovoru, ki ga je spretno vodila Ksenija Orel, je Dolores, ki je nekoč imela svoj računovodski servis, številnim obiskovalcem (in ne »par mandelcem«, kot je bilo napovedano) razkrila marsikatero skrivnost iz svojega življenja. Boleča izkušnja hospitalizacije zaradi duševne bolezni jo je pripeljala na pot ustvarjanja – 16. aprila leta 2005 je naslikala prvo sliko, leta 2008 je nastala njena prva pesem, oktobra 2010 je sama postavila svojo spletno stran; na youtubu lahko najdete njen avtorski video, v katerem poleg svojih slik predstavi tudi različne prijatelje glasbenike. Tako Dolores ni samo risarka, slikarka in pesnica, pač pa ima tudi računalniški talent. K ustvarjanju jo je spodbudila prijateljica in na začetku je bila Dolores nad risanjem tako prevzeta, da je neprenehoma slikala – tudi ko je bila z družbo na kavi, je vedno imela s seboj notes in svinčnik. V desetih letih ustvarjanja je imela že kar nekaj samostojnih razstav, med drugim tudi v Izolski knjižnici. Sodelovala je tudi pri nekaterih skupinskih, trenutno pa si lahko njene slike ogledate v prostorih skupnosti Italijanov v Kopru.

Dolores Peroša

V knjigi Mavrične misli Dolores načenja veliko vprašanj: »Res je tale čaša brez dna, čaša vprašanj.« Razmišlja o življenju, kjer vsi hitimo proti nevidnim ciljem in smo slepi za vse naravne lepote, imamo »veliko obveznosti in velike opravke«; o bolečini, razočaranjih, o ljubezni, ki zdravi, o domišljiji… Pove, kako so ljudje s stigmo duševne bolezni izključeni: »Vsi ga postrani gledajo, ker ne vedo, kam naj ga vključijo, saj medse ga nočejo.« Dolores je svojo pot našla v radosti ustvarjanja: »Prelivanje barv me vodi v hrepenečo ekstazo.« Ne zanima se za materialne dobrine. Če je nekoč imela »ime in bogastvo«, zdaj pravi: »zavržem življenje grabežljivosti in učim se podarjati brezpogojno«, »nikoli nimam nič in vedno imam vse«, »danes imam sebe.«

Dolores je ponosna na svoje dosežke, zaupa si, ceni svoje izkušnje, znanje in sposobnosti: »Korakam v nov dan. Zaupam si. Hodim po svoji poti. /…/ Čaka me neskončna preproga možnosti in priložnosti.« Najbolj ponosna pa je na to, da je s 14 tablet, kolikor so ji jih predpisali na začetku zdravljenja, prišla na eno samo. Zadnja kitica ene njenih pesmi potrjuje pomen ustvarjanja: »Naredi nekaj, prisluhni srcu in pojdi naprej.«
Rada ima ljudi s pozitivno energijo, najbolj pa ceni vrednoti zaupanja in spoštovanja. Poslušanje klasične glasbe jo spodbuja k ustvarjanju: »Zvoki zapeljujejo, daleč segajo in globoko prevzamejo.« Sicer pa ima rada tišino: »Ko vse utihne, mojo pozornost preplavi nežna tišina.«

V pogovoru s Ksenjo Orel je Dolores povedala, da je danes srečna in svobodna. Tako je zapisala tudi v pesmi: »S slikanjem postajam svobodnejša, s pisanjem lažja.« Zanimivo, da italijanski psihoterapevt Piero Ferrucci v knjigi Lepota in duša govori prav o tem, kako lepota zdravi – naj se z umetnostjo ukvarjamo aktivno ali jo le občudujemo. Lepoto pa lahko najdemo povsod, pravi, ne samo v umetnosti, tudi v naravi in ljudeh. Velika napaka današnje psihiatrije je, da se omeji samo na predpisovanje psihofarmakov – ti so morda potrebni na začetku, da omilijo simptome bolezni. Vprašanje: »Koliko bi lahko naredil Van Gogh, če bi delal osem ur na dan?« nam lahko pove, kako v današnji storilnostno naravnani družbi cenimo svobodo, ustvarjalnost, navdih, domišljijo, spontanost, umetnost, lepoto… in kako posameznikom ne pustimo, da gredo po svoji poti. Kako v kulturah, kjer še živijo z naravo, gledajo na ti. »duševne bolezni«, lahko marsikaj izvemo, če odpremo kakšno knjigo ali pokukamo na spletno stran »Slišanje glasov«.

Dolores P. 2O tem, da umetnost zdravi, se lahko prepričamo, če odpremo knjigo Izpišimo bolečino, ki je lani izšla pri Mohorjevi družbi in smo jo predstavili tudi v naši knjižnici. V njej je tudi zgodba Dolores Peroša, ki je Draga Misleja Mefa »zadela v glavo«, saj je »zapisana v obliki francoskih realistov, z vsemi podrobnostmi in računovodsko razvrščenimi občutji«. V uvodu k Mavričnim mislim pa je Mef zapisal: »Njena poezija je kot prigrizek za malico. Tudi brez njega gre, a je vendarle z njim veliko lažje in lepše«.

Literarni dogodek je z virtuoznim igranjem na kitaro popestril avstralski Slovenec Boris Tenčič. Obiskovalci so odhajali bogatejši za marsikatero spoznanje, veseli tudi, ker so lahko spoznali nove ljudi, poslušali glasbo, si ogledali projekcijo slik Dolores Peroša in prisluhnili njenim pesmim. To pa je pravzaprav poslanstvo knjižnice kot kulturne ustanove, ki hrani knjige in ljudi navdušuje za branje.

Špela Pahor

Leave a Reply