Miran Ipavec predstavil Avtoštoparske zgodbe v MK Izola

Med junijskimi prireditvami v Mestni knjižnici Izola je bila tudi predstavitev knjige Mirana Ipavca Avtoštoparske zgodbe – moja prva svetlobna sekunda. Simpatični avtor knjige, po poklicu ekonomist, nekoč športni dopisnik, med letoma 2002 in 2006 tudi župan občine Kanal ob Soči, je imel poseben razlog, da je knjigi dal tak podnaslov: v 29 letih je namreč preštopal toliko kilometrov, kolikor jih prepotuje svetloba v eni sekundi. Natančneje je bilo kilometrov toliko, kot bi sedemkrat obšel našo Zemljo. Z avtoštopom je potoval tudi v času, ko je bil direktor podjetja Evrokabel (ki se je, mimogrede, »rodilo« na avtoštopu), pa tudi kot župan je z dvignjenim palcem ustavljal vozila ob evropskih avtocestah. Zaradi dolgega »staža«, prevoženih kilometrov in posebnih »rekordov«, ki jih je naštel na zavihku knjige ter jih opisal v 47 zabavnih in mojstrsko napisanih zgodbah, mu pravijo avtoštoparski šampion in tudi slovenska avtoštoparska legenda. Štopati je začel, ko smo drugi ta način potovanja večinoma že opustili, to je pri 25ih letih. Prepotoval je 38 držav, se dobro naučil več jezikov, od angleščine in francoščine do španščine in nemščine, pa še kakega skandinavskega za povrh. Mimogrede, rekorde postavlja ne samo na cesti, pač pa tudi v »hitrostnem« recitiranju poezije Federica Garcíe Lorca v španščini. Kot ljubitelj športa in glasbe se je večkrat odpravil na pot samo zato, da bi si ogledal nogometno tekmo ali se udeležil koncerta, večkrat pa tudi v želji, tekmovati sam s seboj in postaviti nov rekord: tako je recimo v štirih dneh in pol prepotoval 17 držav. Na potovanjih se je srečeval z zanimivimi ljudmi različnih narodnosti, kultur in ver in doživel marsikaj, o čemer »zapečkarji« le sanjamo. Med drugim je bil na paradi ponosa in na kraljičinem rojstnem dnevu v Amsterdamu, se udeležil vrtne zabave najbogatejše Danke, prespal na zelenici na londonskem Trafalgar Squaru, v majhni vasici Taizé v francoski Burgundiji je spoznal legendarnega meniha, brata Rogerja, ustanovitelja ekumenske taizejske skupnosti. Srečal je tudi najstarejšega še »aktivnega« evropskega štoparja iz Nemčije, starega 87 let, ter spoznal člane mnogih evropskih avtoštoparskih klubov.

miranipavec_avtotoparskezgodbePotoval je z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi, no, edino kmet na vozu z volovsko vprego ga kljub vztrajnim prošnjam ni hotel odpeljati niti metra naprej. Marsikdaj so mu šoferji prepustili volan, da bi si malo odpočili ali se naspali. Kot vozila so bili različni tudi vozniki in sopotniki, med njimi tudi domače živali. O voznikih je na predstavitvi knjige rekel: »Šoferji, ki ustavljajo avtoštoparjem, so dobri ljudje.« Tudi sam rad priskoči na pomoč soljudem in tako se je večkrat kot prostovoljec udeležil mednarodnih taborov v okviru SCI – Service civil international, tako na Nizozemskem, na Finskem in Severnem Irskem. Sam pa je organiziral mednarodni tabor Očistimo Sočo kar v domačem kraju. »Ko človek pomaga drugim, s tem gradi in plemeniti tudi sebe«, piše Miran Ipavec. »Še veliko bolje pa bo takrat, ko bo takih, ki so pomoči potrebni, malo ali celo nič«, zaključi poglavje o SCI taborih.

Med potjo je od šoferjev slišal veliko zanimivih in nekaj prav neverjetnih zgodb, recimo o lepo oblečenem drobnem možičku, ki se je sredi noči na cesti čez gorski prelaz vzel od nikoder in vozniku kamiona pomagal zamenjati kolo, nato pa ga je ta povabil v gostilno na pijačo in prigrizek. Nočna gosta sta si izmenjala tudi naslove. To ne bi bilo še nič čudnega, če ne bi kamionist kak mesec kasneje pozvonil na vratih hiše dobrega moža, da bi se mu z darilom zahvalil za pomoč, pa mu njegova žena pove, da je njen mož že pet let pokojni… Seveda se je kamionist v trenutku onesvestil in potem zaradi šoka en mesec preživel v bolnišnici. Ko se je ponovno oglasil pri ovdoveli ženi, sta si skupaj ogledovala fotografije, na katerih je pokojni možiček skupaj s kamionistom večerjal v obcestni krčmi… Še več zanimivih zgodb pa je Miran Ipavec doživel sam. Večkrat je prespal pod milim nebom kot v kaki udobni postelji. V španski Valencii je tri tedne spal v šotoru, ki si ga je postavil na plaži, družbo pa mu je kar nekaj dni delal potepuški mlad volčjak. Nabiral je drva, si na ognju kuhal instant juhe in pekel krompir, pomaranče pa so iz nasadov po namakalnih kanalih kar same prihajale do njega. Na dan je prehodil vsaj pet kilometrov in se vsaj tri ure iz učbenika učil španščino. Pozneje se je še enkrat poslovno vrnil v Valencio, spal v hotelu in mu tudi sicer ni nič manjkalo, a je potem veliko tega, kar se je takrat dogajalo, že pozabil. Dobro pa se spominja dni, ki jih je preživel skromno, v naravi. V knjigi večkrat omeni misel, da »majhne stvari bogatijo človeka in ga osrečujejo«.
Da bi bili tudi ostali deležni »potovalne« sreče, je za vse avtoštoparske začetnike je napisal še poglavje s podrobnimi navodili, kako priti iz Ljubljane do Amsterdama.

Miran Ipavec se avtoštoparskim dogodivščinam še dolgo ne misli odpovedati. Zadnje poglavje je namreč napisal v stilu knjige Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil: »Ko bom nekoč ves star in bolehen v domu za starejše občane… bom vstal iz postelje, se oblekel, vzel črn dežnik in se skrivaj pretihotapil mimo vratarja… Kot v starih časih se bom postavil ob rob ceste in začel ustavljati avtomobile. A tokrat ne bom izbiral smeri. Odšel bom daleč proč, tja, kamor me bodo naključni dobrotniki odpeljali. In rekel si bom, da je prišel čas za poslednji novembrski dež, za zadnji November Rain…«

Dan po petkovi predstavitvi knjige je njen avtor v rodnem Kanalu ob Soči slovesno odprl prvi avtoštoparski muzej v Sloveniji in najbrž tudi v Evropi. V njem so razstavljeni spominki, ki jih je prinesel s potovanj, od klobukov do ping pong žogic, pa še marsikakšna zanimivost. Pripravlja tudi spletno stran, kjer bomo lahko tudi bivši štoparji objavljali spomine na potovanja z avtoštopom. Da pa ne bi vsega izvedeli že na tem mestu, vas vabimo k branju te odlične knjige in k obisku muzeja, ki je vreden prevožene poti iz katerekoli smeri.

Špela Pahor

Leave a Reply