Društvo Vesele nogice: vsak napredek, še tako majhen, je dragocen

V letu 2008 sva se, z možem Matjažem, po tehtnem premisleku odločila za še eno nosečnost, ki je bila prelepa, polna pričakovanj in veselja nad prihodom novega družinskega člana. Devet mesecev priprav in sreče. Aprila 2009 pa se nam je zrušil svet. Pričakovanje in vse lepo se je sprevrglo v žalost, nepopisno bolečino in strah pred prihodnostjo.
Naja je, zaradi pomanjkanja kisika pri porodu, utrpela hude poškodbe možganov. Posledica tega je peta stopnja cerebralne paralize in zato potrebuje 24-urno nego. Poleg tega ima hudo alergijo na mleko in nekatera zdravila, več žariščno epilepsijo … Seznam diagnoz je kar dolg. Na kratko: v Najinih prvih dveh letih življenja sva preživele tedne in mesece po bolnišnicah. Pri enem letu so ji vstavili traheostomo, to je cevka v sapniku, s pomočjo katere je lahko dihala. V istem času so ji vstavili tudi cevkico v trebušček, s pomočjo katere jo prehranjujemo še danes, saj pri hranjenju skozi usta rahlo aspirira, kar jo lahko življensko ogroža. Smo optimistični in upamo, da se bomo s pomočjo strokovnjakov nekoč naučili jesti in piti normalno. Naja je v celoti skozi ves dan odvisna od nege in pomoči drugih. Zato sem se odločila pustiti službo. Seveda ne smem pozabiti, da mi pri vsem tem pomaga mož, starejša hči Tija in moja mama, ki nam je pripravljena pomagati tudi 24 ur na dan, če je to potrebno.
Po mnogih prejokanih in neprespanih nočeh po vzponih in padcih se utrdiš in postaneš močnejši. Naša Naja je v prvih dveh letih zares veliko prejokala in pretrpela veliko bolečin.
Kot starš si zraven, gledaš in si nemočen ter ves čas v strahu. Grozen občutek in bolečina. Ne le moja, ampak vseh družinskih članov. Med seboj smo se bodrili, se opogumljali in si pomagali. To nas je ohranilo skupaj, nas naredilo močnejše in odločnejše ter nas še bolj povezalo. To nam je dajalo in nam še daje moč danes – za boj v prihodnosti.
Upanje in želja po napredku naše malčice nas je držala pokonci. V prvih mesecih smo si neizmerno želeli, ko bi nas vsaj pogledala ali se nam nasmejala. In to smo tudi dočakali. Ko se nam je prvič zasmejala, po enem letu čakanja, smo jo skoraj cel dan nadlegovali, da nam je podarila še en nasmeh – krohotek. Sreča. Zapisovali smo si vsak mililiter hrane ali tekočine, ki jo je Naja pojedla ali popila, v takšnem strahu smo bili, da ne bi bilo dovolj. Da so nam bili dnevi v bolnišnici bolj prijetni, smo našo malčico oblačili v njene oblekice, da smo se počutili bolj sproščeno.
V prvih letih smo kot družina živeli zelo razdvojeno zaradi, po več tednov in mesecev prebitih v bolnišnici, saj se nikoli nisem mogla odločiti, da bi Najo pustila samo v bolnici. Verjetno zaradi strahu, ki je posledica dogajanj prvih mesecev njenega življenja. Sedaj moram povedati, da nam je zelo lepo in uživamo prav vsak trenutek dneva. Ta življenjska preizkušnja nas je močno spremenila, ne le mene, temveč celo družino. Ni nam enostavno, ampak življenju gremo naproti s pokončno glavo in upanjem. Včasih je v življenju potrebno nekatere stvari in dogodke pustiti za seboj in jih odmisliti, da greš lahko naprej. Ne želim si spremeniti svet. Zavedam pa se, da se moramo najprej spremeniti mi sami, šele nato se bo tudi vse ostalo okoli nas. Na bolje seveda.

Po vseh žalostnih zgodbah staršev, ki  jih je Spomenka Valušnik spoznavala po bolnišnicah in drugih ustanovah, ki sta jih obiskali z Najo, se je lansko leto, skupaj s prijateljicama Sabino in Tatjano odločila za ustanovitev društva Vesele nogice. Društvo Vesele nogice ima svoje prostore v Laškem, kjer so dosegljivi za vse člane in nečlane  24 ur na dan in 7 dni v tednu. Prostori so opremljeni z ustrezno opremo za izvajanje nevrofizioterapij, Feldenkrais terapij, therasuit terapij ter ostalih terapevtskih tehnik. Društvo omogoča staršem in skrbnikom otrok s posebnimi potrebami, da uporabljajo prostor in opremo, kadar si to želijo in kolikor dolgo si to želijo, prav tako se lahko tam starši in otroci igrajo in družijo tudi izven rednih sestankov društva ali izvajanja terapij.Na rednih srečanjih si starši in skrbniki otrok s posebnimi potrebami izmenjujejo izkušnje in informacije.

Drustvo Vesele nogice prostoriDruštvo, v katerem delujejo samo prostovoljci, je vseskozi zelo aktivno. V preteklosti so že izdelovali voščilnice, priredili gledališko predstavo, dobrodelni tek in številne druge aktivnosti za pridobivanje sredstev, ves čas zbirajo star papir in zamaške. Trenutna projekta sta dobrodelna razstava Naš svet je drugačen in akcija Veseli balon.
V prihajajočem šolskem letu pripravljajo novo akcijo za pomoč socialno šibkim družinam, s katero bodo omogočili otrokom dostop do računalnikov in interneta.

Leave a Reply