Nagrade trem mladim znanstvenicam: Maji Marušič, Tini Lebar in Špeli Zupančič

Tri slovenske raziskovalke so za svoje delo, s katerim utegnejo pustiti pomemben odtis v zgodovini globalne sodobne znanosti, prejele nagrade, enkratne štipendije v vrednosti 5000 evrov. Sintezna biologinja Tina Lebar, farmacevtka Špela Zupančič in biokemičarka Maja Marušič so bile po izboru tričlanske ocenjevalne skupine in sedemčlanskega nacionalnega odbora med 24 kandidatkami izbrane kot najperspektivnejše v nacionalnem programu Za ženske v znanosti 2017.

Sintezna biologinja Tina Lebar, farmacevtka Špela Zupančič in biokemičarka Maja Marušič so bile po izboru tričlanske ocenjevalne skupine in sedemčlanskega nacionalnega odbora med 24 kandidatkami izbrane kot najperspektivnejše v nacionalnem programu Za ženske v znanosti 2017. Foto: Roman Šipić/Delo

Za manj raka materničnega vratu

Biokemičarka Maja Marušič kot mlada raziskovalka v Centru za NMR spektroskopijo visoke ločljivosti na Kemijskem inštitutu proučuje, ali z gvanini bogata zaporedja v genomih določenih tipov humanih papiloma virusov (HPV) zavzamejo strukturo, drugačno od običajne dvovijačne DNA. S pomočjo nuklearne magnetno-resonančne spektroskopije želi ugotoviti, kakšna ta struktura je, potem pa na tej osnovi napovedati, ali bi lahko bila tarča za učinkovine, ki bi v končni fazi lahko vplivale na življenjski cikel človeških papiloma virusov – s tem pa tudi na potek okužbe oziroma na razvoj raka, predvsem raka materničnega vratu.

V svoji doktorski nalogi se namreč 29-letna raziskovalka, mamica dveh otrok, navdušuje nad tem, kako zelo zapleteno, a obenem tudi elegantno potekajo stvari v živih bitjih, ukvarja z alternativnimi sekundarnimi strukturami DNA v povezavi s človeškimi papiloma virusi. Maja Marušič želi poiskati zaporedja v genomih določenih tipov HPV in z njihovo stabilizacijo preprečiti, da bi se virus razmnoževal in povzročal bolezen.

Za aktivnejšo vlogo celic pri zdravljenju

Prav tako 29-letno Tino Lebar, raziskovalko v sferi sintezne biologije, pa v sklopu doktorata zanima načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNK vezavnih proteinov, ustvarjanje novih bioloških funkcij in sistemov, ki v naravi ne obstajajo. Pripravlja celice, ki jim je mogoče povedati, kdaj, kako in koliko nekega zdravila naj naredijo. Odkrivanje novih oziroma boljših načinov za zdravljenje različnih bolezni zahteva pripravo umetnih transkripcijskih faktorjev in njihovo uporabo za pripravo kompleksnih genskih logičnih vezij v celicah.

Osnova za to so logična vrata, ki so zmožna enega ali več vhodnih signalov pretvoriti v izhodni signal. Vhodni signali v bioloških logičnih vratih so različne molekule; podobno kot računalniki znajo tudi celice prepoznati signale, ki se prenašajo prek proteinov oziroma transkripcijskih faktorjev, ki nadzorujejo izražanje genov. Z vnosom genov za transkripcijske faktorje želi Tina Lebar celice spremeniti tako, da se bodo te odzivale na točno določen način – kajti umetna genska logična vezja imajo pomemben potencial za uporabo v celični terapiji.

Za boljše zdravljenje parodontalnih bolezni

Dve leti mlajša Špela Zupančič je svoj raziskovalni miljé našla v farmacevtski nanotehnologiji. Nikoli ni želela delati v lekarni; pri tehtanju med posredno in neposredno pomočjo ljudem, med medicino in farmacijo, je zmagala farmacevtska nanotehnologija. Trenutno se ukvarja z razvojem dvoslojnih nanovlaken za inovativno zdravljenje parodontalne bolezni, s katero se spopada polovica odraslih in skoraj tričetrt starostnikov. Nastanek parodontalne bolezni povzroči dolgoletno vnetje dlesni, ki je posledica bakterijske okužbe. Povzročitelj bolezni ni en sam, praviloma jih je več ali vsaj dva (infekcija in porušen imunski sistem), kar pogosto onemogoči ozdravitev.

Zato bi Špela Zupančič rada razvila nove lokalne dostavne sisteme – z antibiotikom ali s probiotikom v obliki nanovlaken. Nanovlakna namreč zaradi posebne strukture omogočajo boljši oprijem na površino obzobnega žepa, zato se antibiotik lahko sprošča iz nanovlaken v obzobnem žepu in tako uniči patogene bakterije. Nadaljnje zdravljenje s probiotiki pa ima velik potencial tudi v smislu zavarovanja površine zob in obzobnih žepov pred novim izbruhom bolezni.

Med mednarodnimi štipendistkami že dve Nobelovki

Nagrado obetavnim raziskovalkam, enkratno štipendijo, ki jo lahko porabijo v poljuben namen, pri nas že enajsto leto zapored podeljujeta Slovenska nacionalna komisija za Unesco in L’Oréal Slovenija. Skupaj z letošnjimi nagrajenkami je to nacionalno štipendijo v Sloveniji doslej prejelo 31 odličnih raziskovalk. Od treh izbranih se ena udeleži tudi mednarodnega programa Za ženske v znanosti, ki na pomembno vlogo žensk v znanosti na globalni ravni opozarja že od leta 1998 in s podeljevanjem mednarodnih štipendij nagrajuje znanstveno odličnost.

Leta 2014 so projekt, v sklopu katerega iz nabora nacionalnih štipendistk izberejo 15 dobitnic mednarodne štipendije v višini 15.000 evrov, preimenovali v International Rising Talents. Nagrado L’Oréal-Unesco, ki znaša 100.000 dolarjev, pa vsako leto prejme pet vodilnih znanstvenic s petih različnih celin.

Dejstvo, da so njihova dognanja res med najprodornejšimi in najpronicljivejšimi, je že dvakrat doslej dobilo zelo povedno potrditev – Elizabeth Blackburn in Ada Yonath sta le leto dni po prejetju te nagrade dobili še Nobelovo nagrado.

Sonja Kolarič

Leave a Reply