»Si bolan/a v glavo, pojdi v Idrijo!«

Naj samomor ne bo tabu tema!
V začetku maja je bil gost v Mestni knjižnici Izola psiholog Matic Munc. Tema njegovega predavanja je bilo samomorilno in samopoškodbeno vedenje. Povabili smo ga na željo nekaterih uporabnikov knjižnice.

S temnimi platmi človeškega bivanja se je Matic Munc začel soočati nekako pred 12 leti, ko se je na CSD ukvarjal z delinkventnimi mladimi, storilci kaznivih dejanj, odvisniki. Nadaljeval je na oddelku za zaščito otrok, delal je s spolno zlorabljenimi otroki, zasvojenci, žrtvami nasilja v družini. Bil je tudi psiholog v zaporih v Ljubljani. »Zaporniki so še posebno rizična skupina. Zelo sem vesel, da mi v zaporu ni nihče umrl, čeprav je tam visoka stopnja samomorov. Ker sem trmast, sem vsak dan hodil tja in se z njimi pogovarjal in bil ob njih, tudi če se niso želeli pogovarjati. Ampak bil sem tam in sem rekel, ne boš se mi ubil.«

Poznamo štiri vrste samomorov: iz hude notranje stiske, iz afekta (brez načrta, impulzivno), zaradi duševnih težav (shizofrenija, bipolarna motnja), zaradi spodrsljaja (recimo pri nekaterih oblikah spolnega izživljanja, ki vključujejo dušenje). Zadnja skupina so filozofski samomori, torej iz trdnega prepričanja, »da je vse skupaj brezveze, življenje je treba čimprej končati, ker je nesmiselno. Umrl bom mlad in bom lepo truplo«. Ta vrsta samomora je velik izziv, ker je v ozadju zelo močan etično filozofski konstrukt, ki se mu težko oporeka.

Tvegana vedenja – samomorilno, samopoškodbeno vedenje in odvisnosti – so zunanji izraz zelo hude notranje stiske. Če želimo pomagati ljudem v stiski, potrebujemo veliko empatije, časa, energije, zavzetosti. Njihove težke zgodbe nas čustveno zaznamujejo, zato je velikokrat lažje predpisati zdravila ali druge ukrepe, ki blažijo posledice.

Človek, ki se odloči za samomor, občuti tako veliko, hudo notranjo stisko, da ne želi več živeti. Skoraj vsaka slovenska družina je zaznamovana s suicidom, a o tem neradi in premalo govorimo. V naši dvolični družbi precej problemov prikrivamo in samomor je eden od tabu tem. V Sloveniji kljub visoki stopnji samomorilnosti še nimamo nacionalnega programa preprečevanja samomora.

Znakov, da nekdo razmišlja o samomoru, je več. Če nam nekdo pove, da bi si rad vzel življenje, je treba to jemati zelo resno. O tem je veliko stereotipov. Prvi je, da »ljudje, ki govorijo o samomoru, tega ne bodo storili«. To je laž. Retrogradne raziskave odkrivajo, da je večina ljudi, ki so naredili samomor, o tem govorila. Njihovo sporočilo je lahko posredno ali neposredno in je v bistvu klic na pomoč. Rezanje vezi z življenjem in obredi poslavljanja nam povedo, da nekdo razmišlja o samomoru. Morda nam omeni »mogoče se pa ne bova več videla«. Začne urejati zemeljske stvari, vračati dolgove, želi se znebiti stvari, ki jih ne rabi več in jih podarja naprej. To kaže na to, da človek dela svoj samomorilni načrt, da ga želi izvršiti. Drugi stereotip pravi, »če nekdo poskuša samomor, je to samo iskanje pozornosti«. Tudi to ni res. Ljudje, ki so dovršili samomor, so imeli pred tem poskuse samomorov. Poskusi samomora so resni poskusi in zahtevajo našo zaskrbljenost, sočutje, naš angažma. Ne glede na to, če je ta poskus narejen na način, da bi lahko to osebo nekdo našel. Tretji stereotip je, da se »temu človeku ne da pomagati, če hoče narediti samomor, ga bo naredil«. Vedeti moramo, da človek v taki stiski ni popolnoma v posesti svoje volje. Preprečevati samomore in reševati življenja se vedno splača.

Misel, »nekaj si bom naredil«, smo imeli že skorajda vsi. Izdelava načrta, to je razmišljanje o načinu samomora pomeni, da se je stvar že začela konkretizirati. Sledi namen, nato pa izvedba. Te štiri faze se lahko včasih dogodijo izjemno hitro, tudi v pol ure, lahko pa trajajo dolgo časa.

Če imamo dovolj zdrave medosebne odnose, lahko opazimo, da je sorodnik, prijatelj ali sodelavec v stiski. Takrat lahko pristopimo in vprašamo, kaj se z njim dogaja. Pomembno je biti prisoten, biti ob njem, ostati v kontaktu z njim. Opazovati moramo, kaj počnejo ljudje v naši bližini. Če vidimo človeka, ki je zamorjen, začne z obredi poslavljanja ali govori o samomorilnih načrtih, mu moramo pomagati. Takrat moramo biti pogumni in človeka vprašati, ali razmišlja o samomoru. Če imamo nekoga radi, to vprašamo. Če se začne izogibati odgovoru, je potrebo narediti korak naprej, imeti več stikov, poiskati strokovno pomoč in človeka tudi zaščititi. Skupaj s prizadetim človekom je potrebno odkrivati, kaj bi njemu pomagalo. Ljudje smo zelo različni in vsak človek na svoj način išče srečo in smisel svojega življenja.

Depresivnemu človeku ne pomagamo s humorjem ali z nasvetom, naj razmišlja pozitivno. To je kuhinjska psihologija! S humorjem lahko gledamo na svoje pretekle stiske šele veliko let kasneje. Človeku v stanju akutne depresije življenje ni smešno niti lepo, ampak črno, tragično in boleče. Depresija je zelo boleča. Takrat človek ne vidi nič pozitivnega. Kdor je kdaj imel podobna depresivna stanja, to lažje razume, kdor pa jih še ni doživel, tega ne razume. Zato moramo biti previdni in tudi dovolj pogumni, da stopimo v kontakt s takim človekom. Takega človeka je treba zaščititi, sprejeti, ga stisniti k sebi. Besedna zveza »jaz te razumem« je zelo prevzetna. Nikar ne govorimo ljudem v stiski, da jih razumemo, ker jih ne. Poslušajmo zgodbe ljudi, sprejmimo jih, bodimo tolerantni, potem pa iščimo rešitev. Če tega ne dovoli, se umaknimo, spoštujmo njegovo mejo. Živeti s partnerjem, ki je v depresiji, zna biti težko, a če ga imamo radi, mu damo vedeti, »glej, tukaj sem zate«.

Grožnjo s samomorom lahko kdo uporabi tudi kot orodje za čustveno izsiljevanje, »če ne boš z menoj, se bom vrgel s stolpa«. Čeprav taka grožnja vsebuje elemente izsiljevanja, se je vedno dobro vprašati, kaj je za tem. Takemu človeku lahko odkrito povemo, kako se zaradi tega počutimo. Če smo v takem odnosu, ne moremo biti mi tisti, ki pomagamo. Vedno pa lahko poiščemo pomoč, na primer pokličemo reševalce, policijo. Saj tudi če najdemo nekoga, ki leži na ulici, ne bomo šli mimo. Vendar odnos, kjer nekdo partnerja izsiljuje na tak način, ni ljubezenski odnos. Tak odnos moramo prekiniti, osebi pa poiskati pomoč. Ob vsaki smrti imamo ljudje navadno občutek krivde. Posebno samomor nam pušča več vprašanj kot odgovorov. Če vemo, da smo naredili vse, kar se je dalo narediti v tistem trenutku, (poiskali pomoč za tega človeka), nam to zelo pomaga.

Izkušnje iz tujine kažejo, da težave pri ljudeh s kompleksnimi težavami (večkratnimi diagnozami, v težkem socialnem položaju itd.) uspešno rešujejo timi strokovnjakov različnih smeri, ki med seboj sodelujejo enakovredno. Skupaj oblikujejo cilje pomoči in naredijo varnostno mrežo okoli ogroženega ali prizadetega človeka. V Sloveniji je to zelo drugače – psihiatri se včasih ne želijo pogovarjati, socialni delavci so taki in drugačni… V takih primerih moramo vedno pomagati – tudi če so potem ljudje, ki smo jih rešili, jezni na nas. Saj ne pomagamo s predpostavko, da nam bo kdo hvaležen!

Tudi pri samopoškodbenem vedenju je notranja stiska zelo huda in telesna bolečina je ena izmed možnih ventilov. Samopoškodovanje je v Sloveniji razširjeno posebno med mladimi. Sem sodi rezanje po raznih delih telesa (notranji strani rok, po trebuhu, dimljah, po nogah, prsih), ugašanje cigaretnih ogorkov na koži, tolčenje v zid, da so členki krvavi). Rane so lahko zelo globoke in lahko prekrivajo celo telo. Gre za trenutno sprostitev notranje bolečine. Če se nekdo poreže po vratu, kjer so močne žile, pa je to poskus samomora. Starši, svetovalni delavci in učitelji, ki so v stiku z mladimi, morajo biti pozorni na njihovo vedenje: dolgi rokavi poleti, skrivanje ali varovanje samopoškodovane roke so znaki, da je nekaj narobe. Rezanje pogosto preide v neke vrste odvisniško vedenje. Starši so pogosto zadnji, ki to opazijo, vrstniki pa vedo vse. To vedenje je huda nevarnost in k temu nekaj prispeva tudi internet. To ni moda, ampak zelo rizično vedenje med mladimi. V šolah naj učitelji vzpostavijo zaupen odnos z mladimi in naj preučujejo vzroke, zakaj se to dogaja – sprašujejo učence, zakaj… Če nas nekdo prosi, naj tega ne povemo naprej, moramo to upoštevati. Ohraniti moramo zaupen odnos in skupaj z otrokom razmišljati, kaj narediti. Vzrok je vedno v neki osebni stiski: morda je to pritisk v šoli (bojazen zaradi šolskega neuspeha), lahko pa tudi nasilje ali spolne zlorabe doma. Treba se je pogovarjati in odkriti vzrok. Lahko se obrnemo na strokovnjake, a to naredimo tako, da spoštujemo željo po zaupnosti. Sicer tvegamo, da pride otrok v še hujšo stisko in naredi samomor.

Pomanjkanje ljubezni in topline v najbolj osnovnih, temeljnih medsebojnih odnosih (družina) v zgodnjem obdobju otroštva lahko privede do marsičesa. Ni nujno, da nam na zunaj kaj manjka, lahko je družina finančno preskrbljena, a ni topline, bližine pomembnih ljudi, ni varnosti. Tudi v naših medsebojnih odnosih v odraslosti je premalo bližine in topline. Univerzalno zdravilo je v tem, da vzpostavljamo bližino, tudi z objemom, dotikom, stiskom roke. V vsaki situaciji lahko pristopimo k človeku, mu povemo toplo besedo, ga pobožamo, se ga dotaknemo, pogledamo v oči in vprašamo, »ali si v redu?« Žal pa izgubljamo to kulturo medčloveških odnosov.

»Tudi sam sem bil v zgodnjem otroštvu spolno zlorabljen s strani staršev. Pri sedemindvajsetih letih sem se tega zavedel. To je bila moja temeljna bolečina. Bil sem v globoki depresiji. Zdaj po šestnajstih letih je boljše. Človek preživi ogromne količine trpljenja, je zelo prilagodljivo bitje. Je pa tudi ranljiv in so momenti, ko se zlomi. Takrat je treba človeka zaščititi«, je povedal Matic Munc.

Predavatelj je sledil rdeči niti obravnavane teme, obiskovalce pa je povabil, naj sodelujejo z vprašanji. Njegova strokovnost, empatija, toplina in iskrenost sta nekatere spodbudila, da so se počutili dovolj varne podeliti tudi svoje izkušnje odvisnosti, socialne stiske, depresije ali poskusa samomora. Veliko obiskovalcev, predvsem pedagoških in socialnih delavcev pa je ob koncu večera izrazilo svojo hvaležnost, saj so pridobili veliko dragocenih podatkov in izkušenj za poklicno in osebno delo.

Povzetek predavanja Matica Munca je pripravila Špela Pahor

Leave a Reply