Najlepša ljubezenska pisma: Tebi

Tebi, stopajočemu po poti, ki se je nekoč prekrila z mojo. Na delčku nje, za katerega nama je bilo usojeno, da ga prehodiva skupaj. Drug ob drugem in drug v drugem hkrati. Kot naključna popotnika, ki sta na dolgi, samote polni cesti življenja za kratek čas pregnala sence in se skupaj zagledala v obzorje. Mu skušala slediti in ga ujeti v svoje sanje. Verjeti v nemogoče. Se prepustiti. Si odstirati tančice. Tvegati. Priznati svoje najgloblje strahove in razjedajoče dvome. Izpostaviti svoje bistvo. Le za kratek čas. A dovolj dolg, da pusti sled. Neizbrisno, čeprav pojemajočo v morju časa …

… kot spomin na bolečino, ki – čeprav pričakovana – zareže kot krik. Vklene dušo v krč ohromelosti. Zaledeni čustva. Krivenči misel, ki z rjovečim zakaj, zakaj, zakaj nemočno bega po labirintu, ki mu ni videti izhoda. Omagan se nemočno sesedeš. Ne verjameš. Pravzaprav ne dojameš. Nočeš. Upaš, da gre le za morast sen, ki ga bo jutro odplavilo. Slednjič sprejmeš neogibno. Z občutkom izdanosti obvisiš v času. Svet se preneha vrteti. Barve se prelijejo v sivino, glasovi zamrejo. Iz vsake pore puhti žalost. Postane del tebe in ti del nje. Sprijazniš se z njeno prisotnostjo. Udomačiš jo; v njej prepoznaš zaveznico. Sprevrženo tolažnica. Navežeš se na to prihuljeno sopotnico, ki se vse bolj zažira vate. Prisotnost zveste spremljevalke ti prične celo ugajati. Svetobolje ti nudi varnost. Neguješ ga. Nadeneš si oklep, nikogar ne spustiš blizu. Čemu bi tvegal? A z izzvenevanjem bolečine se vate prikrade praznina. Hladni zevajoči nič. Roka sega v prazno. Oko tava po pustinji. Pogrešaš barve, glasove, vonje. Še živijo v tvojem spominu. Veš, da obstajajo v svetu, katerega del si bil nekoč. Hrepenenje te zdrami. V megleni kopreni iščeš sled sončnega žarka. Slediš mu. Ogreje premrzlo telo in požene kri po žilah. Na licu začutiš veter, ki ti da polet. Melodija poboža uho, otroški nasmeh vzradosti pogled. Spet začutiš, da živiš.

Nekoliko obotavljajoče, a trdno odločen, se vrneš na svojo pot. Sam. Zavedajoč se, da sta se vajini poti dokončno razšli. Ostane le trpek spomin, ki na trenutke še zaskeli. In pomilovanje. Tistega, ki ni znal. Ni upal. Ni zmogel. Odtaval je v svojo smer. Z izkušnjo več. Iluzijo manj. Bogatejši, a v sebi morda ubožnejši. Vedno manj pripravljen tvegati. Zgrbljen vase, ne dopuščujoč, da se ga dotakne senca drugega. Ve, da utegne boleti, če ga oplazi. Pušča hlad. Ki ga lahko ohromi. Prezira sanjače, ki si upajo slediti sebi. Vzvišeno se posmehuje naivnosti iskalcev. Zaprede se v svojo samoto, ki mu nudi varnost, a v zameno ga oropa občutij. Tudi svetlih. Prežet s strahom trdi, da jih ne potrebuje. Prepričuje se, da je nad njimi. Ne dovoli si stopiti z lažnega piedestala, na katerega se je povzpel, da ne bi občutil dotika. Beži, se umika. Izgublja na vse bolj samotnih poteh. Se slednjič umakne v varno tišino za zidovje, kamor ga vodi klic poslanstva.

Tudi v mojem spominu postajaš vse bolj neznaten. Sled tvojih korakov se izgublja v pesku pozabljenja. Veter sprememb jo vztrajno briše. Le na trenutke se mi zazdi, da sva kot dve tavajoči senci, izgubljeni vsaka na svojem koncu poti, ki bi lahko …

… ah, morda nekoč. Tam onkraj. Če nama bo milostna usoda. Ali On, ki si mu sledil. Mu podal večno zaobljubo.

Avtorica: Majda Arhnauer Subašič

______________________________________________________

Ljubezensko pismo Tebi je bilo drugonagrajeno med vsemi prispelimi na natečaj, ki ga je organizirala revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje Ventilator besed.
*****************************************************************************************************

Bi radi vedeli, katero je vaše DJOTIŠ* nebesno znamenje? Vpišite svoje podatke tukaj in prejeli boste brezplačen odgovor.
Djotiš je vedska astrologija in psihologija, ki s svojim orodjem, znanjem in vedenjem usmerja človeka k srečnemu življenju. Sezite do zvezd :)!

Leave a Reply