Ne bom več žrtev

Kako dobro se počutimo, ko z veseljem naredimo nekaj dobrega, koristnega. Pomagamo prijatelju, otroku, podarimo svoj čas, prisluhnemo, naslonimo ramo. Pospravimo, uredimo, organiziramo ali pa podarimo nekaj oprijemljivega. Vse to delamo zaradi sebe.

Morda se ne strinjate, vendar drži. Vse, kar počnemo, delamo zaradi sebe. Zato, da se počutimo dobro. Da nas ne preganja slaba vest ali pa preprosto zato, da smo veseli in radostni.

Pogosto pa temu ni tako. Teži nas in razjeda, ko zopet ne odidemo iz službe, ko je čas za to. Ko ponovno hitimo, da bo večerja skuhana, perilo oprano in zlikano, dom urejen. Ko se odpovemo športu, da gostimo sorodnike. Ko predčasno odidemo iz zabave, da ne bo partner slabe volje. Ko si ne privoščimo počitka, da ne bo … Česa pa ne bo? Kaj bo konec sveta, če ne bo vse postorjeno v času, ki smo si ga sami zamislili? Se kdaj vprašamo, ali je vsak opravek in vsako opravilo res nujno?

Največkrat ne. Dovolimo si živeti v vlogi žrtve. Jamramo in se pritožujemo in nič ne spremenimo, ker ne vemo ali pa pozabimo, da je vedno, vedno možnost izbire. Situacija nikoli ni brezizhodna, celo več. Vedno sta na voljo vsaj dve poti.   Če ju še niste našli, vabljeni k djotiš svetovanju. Več >>>>>

cropped-two-roads-diverge-in-a-wood

Leave a Reply