Nino Rakovič – Ne govori, a pove marsikaj

Ko človek ne more uporabljati svojih rok in nog, postanejo še tako preprosta in vsakdanja opravila nemogoča ali vsaj zelo otežena. Takrat se je najenostavneje vdati v usodo, a ljudje, kot je Nino Rakovič, tega ne storijo. Šestindvajsetletni Kamničan, ki premore odločnosti za celo vojsko, je, namesto da bi zaradi težav, s katerimi se sooča, obstal na mestu, šel preko svojih meja in zdaj se ukvarja s kar nekaj dejavnostmi, med drugimi tudi s tako, za katero si niti sam nikoli ni mislil, da se bo lahko – s fotografijo.

“Nikogar ne znam opisati v enem stavku. Tudi za Nina lahko rečem, da so besede premalo,” svoje navdušenje nad fantom, ki že od rojstva živi s cerebralno paralizo, izrazi Matej Peljhan, športnik, fotograf in klinični psiholog, ki je fanta vpeljal v svet fotografije. Peljhan pozna križe in težave življenja s hudo telesno poškodbo, saj je pri desetih letih med igro naletel na ročno bombo, zaradi katere je izgubil desno roko pod komolcem in vid v levem očesu. A tudi on je zmogel iti preko tega in zdaj življenje posveča temu, da pomaga ljudem, ki kljub boleznim in poškodbam, ki jih fizično onemogočajo, želijo doseči nekaj več. Od ljudi, s katerimi dela, se veliko nauči in dosti ga je naučil tudi Nino. Na svojo bolezen gledam s pozitivne strani, nikoli se nisem preveč obremenjeval s tem. Poskušam biti pozitiven in uživati življenje zdaj,” pripoveduje šestindvajsetletnik.

Nino Rakovič. Foto: Matej Peljhan
Nino Rakovič. Foto: Matej Peljhan

Nino Rakovič in Matej Peljhan sta se spoznala v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje (CIRIUS) v Kamniku, njuno poznanstvo pa sega že več kot deset let v preteklost. Nino, ki zaradi cerebralne paralize ne more govoriti, se sicer lahko sporazumeva s komunikatorjem, vendar je bilo to za nadarjenega fanta premalo. Kakšno leto nazaj pa se je njegov način komuniciranja spremenil in razširil.  Lani me je Matej povabil v foto krožek in sem zelo navdušen ugotovil, da lahko tudi popolnoma sam naredim dobro ‘fotko’,” pove. Prej si ni nikoli mislil, da bo lahko kdaj povsem samostojno fotografiral. Pozitivne učinke svoje novo odkrite dejavnosti že zaznava. “Fotografija je način izražanja, ki mi veliko pomeni,” prizna. “Skozi fotografijo opišem občutke, ki se z besedo ne dajo opisati, povem, kje sem bil, kaj sem počel, kako sem se počutil, in tako naprej.” Posledice ukvarjanja s fotografijo so za Nina tako na psihološki kot na fizični ravni blagodejne. S strani drugih doživlja potrditve, kar pozitivno vpliva na njegovo samopodobo. Opaziti je celo, da ima, odkar se ukvarja s fotografijo, manj nehotnih gibov in krčev, ki sicer spremljajo cerebralno paralizo,” razloži Peljhan.

Fotoaparat, s katerim fotografira Nino, je seveda drugačen od tistih bolj konvencionalnih. Ker so njegovi gibi omejeni, je bilo potrebnih nekaj modifikacij, in tudi tu je na pomoč priskočil Matej Peljhan. “Skupaj s kolegom Silvom Vidergarjem sva razvila in sestavila elektronski vmesnik in program, ki ga inštalirava na spominsko kartico fotoaparata,” pojasni. “Oboje omogoča krmiljenje funkcij fotoaparata preko zunanjih stikal. Nino ima fotoaparat pritrjen na svojem električnem vozičku, na stikalo pa pritiska z nogo.” Tako prilagojena tehnologija Ninu omogoča, da lahko, kjerkoli in kadarkoli si to zaželi, zajame utrinek svojega vsakdanjika.

Foto: Nino Rakovič
Foto: Nino Rakovič

Fotografiranje pa za Nina ne pomeni le sredstva za izražanje, temveč tudi vir zaslužka. Ker z mamo, s katero živi, težko shajata, se je odločil, da bo turistom ponujal fotografske usluge. “Ne želim prosjačiti,” je zapisal v videu z naslovom Sem Nino, ki na kratko opisuje njegovo življenje in ljubezen do fotografije.

Mati, Silva Rakovič, je nad sinovo ustvarjalnostjo navdušena. “Mislim, da tudi njo fotografija vse bolj privlači,” pove Peljhan, ki sam ugotavlja, da je Nino za fotografiranje zelo nadarjen. “Nino ima prirojen občutek za elemente kompozicije, predvsem pa so njegove fotografije izrazno močne, ker pripovedujejo zgodbo.”

Nino Rakovič in njegova mama Silva. Foto: Kamnik.si
Nino Rakovič in njegova mama Silva. Foto: Kamnik.si

Nino do svojega mentorja čuti naklonjenost. Mateja spoštujem in občudujem njegovo delo, saj je tudi on na nek način prikrajšan, vendar ima ogromno volje in energije, da je sedaj to, kar je in da to znanje deli z nami in nas spodbuja,” razloži. Kljub temu, da je Ninu tako odločilno pomagal do nove poti, preko katere se lahko izraža, pa Peljhan ostaja skromen in pravi: “Ne razmišljam o tem in si tudi ne pripisujem posebnih zaslug. Veliko ljudi je, ki se trudijo, da bi Ninu omogočili čim bolj samostojno življenje. Predvsem pa je za vse svoje uspehe zaslužen sam.”

In res Kamničan poleg fotografije žanje uspehe tudi na nekaterih drugih področjih. Ko je bil mlajši, je narisal nekaj slik, napisal pa je tudi knjigo z naslovom Jaz včasih. Njegov je scenarij za predstavo Peter in glasbeni CD, ki je bila premierno uprizorjena leta 2012 in ki opisuje vsakodnevno življenje dijakov v CIRIUS-u, letos pa se je na konferenci socialnega podjetništva z lastno idejo, povezano s fotografijo, uvrstil med 10 najbolj inovativnih. Tudi za naprej so mu v življenje odprte še mnoge možnosti, po katerih po zagotovo posegel, saj se zelo dobro zaveda, da se vse da, če se le hoče.

Martina Drobne

Leave a Reply