Perpetuum Jazzile – Zbor, ki vam zapoje Golico

Dom je tam, kjer je srce. Očitno ta rek še kako drži, kajti ko človek pride na koncert Perpetuum Jazzile, kjer 12 sopranistk, 14 altistk, 9 tenorjev, ena tenoristka, 11 basistov in en beatboxer pod reflektorji pušča svojo dušo, postane jasno, da so odrske deske pravzaprav njihov dom. Zgodba o Peejayih, kot se ljublkovalno imenujejo, sega v daljnje leto 1983, ko jih je pod imenom Komorni zbor Gaudeamus ustanovil Marko Tiran. Ta je dirigentsko paličico leta 2001 predal Tomažu Kozlevčarju, trenutno pa zbor vodi Šved Peder Karlsson. V intervjuju so se člani, ki bodo v soboto, 9. novembra, nastopali v Ljubljani, razgovorili o tem, kdo od zasedbe je najbolj siten, kakšni so odnosi med njimi, pa tudi o tem, katera publika, tuja ali domača, jim pred nastopi povzroča največ treme.

PJ
Foto: Irena Herak

Tomaž Cör, tenor:

V: Kako je pri vas potekala avdicija za sprejem v zbor?

O: Pet nas je čakalo v predsobi in na avdicijo smo hodili posamezno, eden po eden. Ko sem prišel noter, je bila tam tričlanska komisija. Preverjali so različne stvari. Nekaj sem moral zapeti, nato sem za pianistko ponavljal melodije, da je ugotovila, kateri glas sploh sem, saj tega še sam nisem vedel, nazadnje pa sem moral ploskati po taktu, da je preverila moj smisel za ritem. In to je bilo to. Edini sem prestal avdicijo.

V: Kakšni so odnosi med člani zasedbe Perpetuum Jazzile?

O: Super. Smo zelo odprta družba, zelo prizemljeni, nimamo se za nič posebnega. Čeprav na odru “razturavamo”, je še vedno pomembno, da to, kar počnemo, počnemo s srcem. Šalimo se, da smo Kelly Family dve, odvisni smo eden od drugega, ampak v pozitivnem smislu. Na vajah se objemamo med sabo, tudi nove člane hitro sprejmemo medse. Imamo sicer nekakšen kastni sistem, ki mu rečemo pirh-bruc, proces iniciacije, a tudi novinci hitro postanejo naši prijatelji. Sam ta sistem podpiram, saj pripomore k temu, da začne človek ceniti “peejay way of life”, kot jaz temu pravim.

V: Mi lahko opišete ta vaš pirh-bruc sistem?

O: Kakšnega pol leta po prestali avdiciji si pirh, za starejše člane ne obstajaš, tvoja naloga poleg petja pa je, da za ostalimi pospravljaš, jim kuhaš kave in prenašaš klavir. Potem postaneš bruc, ki je že malo višje, nisi pa še čisto polnopravni član. To je pri nas bolj za šalo, saj lahko potem iz tega naredimo kakšen žur in se zabavamo. Letos smo celo imeli možnost ta sistem ukiniti, vendar so se mlajši člani najbolj zavzeli za to, da ostane, saj človeka res nauči nekaj o vrednotah in o tem, da moraš za določene privilegije znati tudi kaj narediti.

V: Se med člani zgodi veliko prepirov?

O: Ne, zdi se mi, da smo to že nekako prerasli. Če sem imel s kom kdaj kakšen problem, sem vedno povedal v obraz in se je zadeva razčistila, naslednji dan sva se s to osebo že objemala in bila spet najboljša prijatelja. Skupaj smo kar naprej, na vajah, na snemanjih, na koncertih, in tu je tako, da vzljubiš vsakega posameznika ali pa greš. Če se s kom sprem, me to najeda in nikoli ne grem zaradi tega še v večji konflikt, saj na koncu zaradi tega trpim jaz. Ta trenutek sem zelo pomirjen sam s sabo in z drugimi in lahko rečem, da imam vse zelo rad.

PJ
Foto: Irena Herak

Sašo Vrabič, beatbox

V: Ali beatboxerji res pljuvate v mikrofon?

O: Res. Temu ponavadi rečemo ‘spitting’ (smeh).

V: In zakaj do tega pride?

O: Do tega pride, ker ne moreš kontrolirati sline. Včasih uide slina ven ali pa noter nazaj. V bistvu je bolje, da gre ven kot pa noter nazaj, drugače začneš kašljati.

V: V bistvu bi lahko ugotavljali, kdo je nazadnje beatboxal v mikrofon, po DNK vzorcu?

O: Ja, jaz imam svoj mikrofon označen, na srečo.

V: Potem se ne meša DNK?

O: Ne (smeh).

 

Klemen Brezavšček (tenor), Sašo Vrabič (beatbox), Tadej Premužič (bas)

V: Bom pa še vas tri vprašala. Kdo je najbolj siten od vseh?

O: Vrabič (pohiti z odgovorom): Soprani (smeh).

Vsi povprek: Vse punce, ko imajo “tardečo”. Odvisno, kateri teden v mesecu je (smeh). Ne, čisto realno, tisti, ki ima cel dan naporen in pride tečen že iz službe, tisti, ki premalo spi na avtobusu ali pa tisti, ki ima slučajno slab dan in slučajno tisti dan vodi vajo. Tisti, ki ne dobi svojega najljubšega sendviča…

PJ
Foto: Irena Herak

Anže “Horhe” Orehek, tenor:

V: Kako vam uspeva na odru obdržati tako visok nivo energije?

O: To je pa čisto odvisno od dneva, odvisno od ljudi, ki sedijo na stolih, odvisno od tega, koliko imaš že za sabo ta dan, ker nekateri imamo zjutraj službo, zvečer koncert, naslednji dan pa spet službo. Ampak nekako zdaj še gre.

V: Kaj pa delate člani?

O: Vse mogoče. Nekateri so pravniki, drugi bodoči zdravniki, študentov je skoraj pol, ostali smo pa zaposleni. Eni delajo v oglaševanju, eni so samostojni umetniki, kot sta Sašo in Urša, jaz pa delam v računalništvu, tako kot še nekaj drugih fantov.

V: Imajo kdaj poslušalci negativen efekt na vas?

O: Negativnega efekta ravno ne. So publike, ki so zelo glasne in res veliko ploskajo, imeli pa smo tudi že poslušalce, ki so bili bolj statični. Ne vem, mogoče smo Slovenci malo zadržani glede tega, da bi vstali in šli plesat, saj se preveč obremenjujemo s tem, kaj si bodo mislili drugi. Nasploh pa je domača publika odlična.

perpetuum_rajaton001

Aleš Majerič, tenor:

V: Je trema večja pred domačo publiko, pred tujo, ali je vseeno?

O: V bistvu je pred tujo malo večja.

V: Zakaj?

O: Zato, ker smo v tujini nekako šele začelo svojo pot. Tam vedno obstajajo določena pričakovanja, da, če bomo “zaribali”, si ne bomo dobro postlali, doma pa so nas že navajeni, smo uveljavljeni in na koncertih lahko komuniciramo v svojem jeziku.

V: Se nameravate še bolj širiti na tuje tržišče?

O: Upamo, da nas bodo povabili na čim več koncev sveta, že samo zato, da ga vidimo, pa čeprav samo letališča in hotele. Ja, gotovo je izziv uspeti tudi nekje drugje. Seveda pa je Slovenija vedno prioriteta, tu bomo najprej predstavili vse novosti.

V: Pa je koncertiranje v tujini izključno promocija Perpetuum Jazzile ali promovirate tudi našo državo?

O: Kaj mi počnemo? Vedno se predstavimo za Slovence, vedno zapojemo Golico in na koncertih poudarjamo, da prihajamo iz lepe, a sicer majhne dežele, kar pa vedno predstavimo kot prednost. V tujini smo nekakšna eksotika, poslušalci nam vedno rečejo, da smo Slovenci zelo nadarjen narod, vsaj tista polovica, ki je v Perpetuum Jazzile (smeh). Luštno je, no, mi smo ponosni na to, da smo Slovenci in vedno bomo.

Martina Drobne

Leave a Reply