Pozitivna revolucija razmišljanja

Nastja Mulej, proaktivna ustvarjalka, konstruktivna iskalka pozitivnega, pogumna popotnica. Pobudnica pozitivne revolucije razmišljanja. Trenerka de Bonovih delavnic ustvarjalnega, jasnega in sodelovalnega razmišljanja. Magistra komunikologije, univerzitetna diplomirana ekonomistka in sociologinja. Desetletje vodja oddelka za nove ideje v mreži oglaševalskih agenciji New Moment. Predavateljica na visokih šolah.

Kako bi se predstavili nekomu, ki vas sreča prvikrat in bi želel vedeti, kaj delate, kdo ste in kakšne so vaše želje?
Ko me na zabavah neznanci vprašajo: »Kaj pa ti delaš?«, rečem, da učim ljudi bolj jasno in kreativno razmišljati. Ta odgovor vedno zapelje ljudi v pogovor. Sem že slišala primerjavo, da sem kot bog (smeh), na katero pa sem odgovorila, da smo to vsi, jaz samo naučim, kako to spraviti iz sebe.
Nastja Mulej_okt_2012_2Sem pa vsekakor oseba, ki se ni nikoli preveč dobro počutila v preveč znanem in predpisanem okolju. V šolo sem na svoje trmasto vztrajanje šla eno leto prej, ker nisem hotela spati v vrtcu. V 1. razredu sem pobegnila iz razreda in se kopala v fontani v parku pred šolo, v višjih razredih sem hodila iz šole kar skozi okno, ker je bilo bližje kot skozi vrata, dokler zaradi tega nisem dobila ukora …
Nikoli nisem bila v preveč klasični službi, tudi ko sem bila redno zaposlena, ne, saj sem vedno imela nadrejene, ki jim je bilo pomembneje, da je opravljeno, kot pa da sedim in nabiram ‘službene’ ure. In od vedno sem ogromno delala. V osnovni šoli sem bila v vseh možnih krožkih in dodatnih poukih, poleg rednih gimnastičnih treningov, v srednji šoli sem po opravljenem manekenskem in strojepisnem tečaju že služila svoj denar s tema dvema veščinama in tudi vse tri fakultete sem vedno opravljala bolj sproti poleg takšnih in drugačnih služb, povezanih z novinarstvom, poučevanjem in oglaševanjem, da sem lahko za ta denar potovala. Svoja oblačila in nakit sem si od 4. razreda šivala, pletla in oblikovala sama.
Skupna točka vseh teh mojih aktivnosti je bila vedno ustvarjalnost in proaktivnost. Če zraven računam še potovanja, bi ji dodala še pogum in varčnost. No, pa na konstruktivnost in iskanje pozitivnega ne smem pozabiti.

Zanima me, ali je bil kak poseben trenutek, ko ste sprejeli odločitev, da pridobite ekskluzivno licenco za treniranje tehnik bolj učinkovitega, konstruktivnega razmišljanja po dr. Edwardu de Bonu?
Leta 2000 mi je službo ponudil Dragan Sakan, tako rekoč guru kreativnosti Vzhodne Evrope, ki je imel mrežo oglaševalskih agencij in se je želel ukvarjati samo še s projekti, povezanimi s spodbujanjem ustvarjalnosti pri svojih zaposlenih, naročnikih in za trg. To je bila moja sanjska služba. Seveda tudi zelo naporna, saj delati z vizionarjem in ‘idea-man-om’ (kot se je imenoval) ni nujno najlažje, a sanjska! Pripravljali smo za tisti čas res posebne večdnevne delavnice Ideas Campus z najbolj uspešnimi, torej ustvarjalnimi ljudmi z vsega sveta in vseh področij, izdajali knjige, pripravljali dogodke, organizirali razstave… in na enem od potovanj po svetu spoznali tudi Edwarda de Bona.
Ko sem prvič v življenju poslušala njegovo predavanje, me je skoraj uročilo. Takoj sem ga prosila, če lahko pride tudi na naslednji Ideas Campus, in če lahko prevedem njegovo knjigo Šest klobukov razmišljanja. Ob svojem naslednjem obisku, leta 2005, je predlagal, da postanem ‘njegova’ trenerka. Leto kasneje je on osebno mene in pet Srbov izobrazil, a le jaz sem vztrajala in po šestih poletnih poskusnih delavnicah s prijatelji začela s širjenjem de Bonovih orodij učinkovitega, usmerjenega, ustvarjalnega razmišljanja.

Ljudje ves čas razmišljamo in misli obvladujejo naš vsakdan. Ena izmed tehnik, ki jo uporabljate, je tehnika ‘Šest klobukov razmišljanja’. Ali nam lahko predstavite to tehniko? Na katerih področjih življenja jo lahko uporabljamo?
Psihologi vsaj od 1960 dalje verjamejo, da lahko ljudje usmerjamo svoje razmišljanje. In de Bonove tehnike temeljijo na tej predpostavi: da lahko – če smo motivirani, disciplinirani in podučeni z orodji – sami usmerjamo svoje razmišljanje in na zadevo pogledamo korak za korakom iz različnih zornih kotov… Tako se naučimo ločeno razmišljati bolj temeljito v posamezne smeri in posledično ločiti objektivne informacije od čustev, ki se dogajajo v nas (beli in rdeči klobuk), ločiti optimistično in pesimistično razmišljanje (iskanje prednosti in koristi z rumenim klobukom ter iskanje slabosti in tveganj s črnim klobukom) ter namerno razmišljati o možnih alternativah, možnostih in izbirah (kreativno razmišljanje z zelenim klobukom) – vse pod nadzorom t.i. modrega klobuka, ki ‘pazi’, da z mislimi ali pogovorom ne zaidemo stran od teme, zaradi katere smo se zbrali, da ne prekoračimo časa, ki ga imamo za sestanek oz. razgovor, ter da razmišljamo izključno v skladu z izbranim orodjem (klobukom, smerjo razmišljanja).
Tako delamo samo eno stvar naenkrat (ker možgani več kot toliko sploh ne morejo), zadevo pogledamo iz različnih zornih kotov, upoštevamo tudi ostale mislece in si namerno vzamemo čas predvsem za generiranje idej, iskanje prednosti in poslušanje samega sebe – to sicer v vsakodnevni rutini in ‘hektiki’ kar nekako pozabljamo…
Zadeva je uporabna na vseh področjih, kjer ne gre za rutinska opravila brez razmisleka: vedno torej, ko želimo neko stvar premisliti, izboljšati, spremeniti, rešiti, načrtovati, se odločati… sami, v dvoje ali v timu, v pogovoru ali na sestanku. Mi namreč razmišljamo zelo rutinsko: naučili so nas, da je takojšnje kritično odzivanje z analiziranjem in argumentiranjem, ki temelji na lastni resnici, stališču – že razmišljanje! In tako gonimo svoje: »jaz imam prav in ti imaš narobe in jaz ti bom to že dokazal«, ne da bi sploh ustvarjali kakšno vrednost za naprej!

Na kakšen način lahko uporaba te tehnike vpliva na moje zasebno in poslovno življenje?
Ljudje, ki so se udeležili mojih delavnic, razlagajo o vseh mogočih koristih, ki so jih posledično doživeli. Da so se dejansko nehali prepirati s sodelavcem, partnerjem ali otrokom, da so skrajšali sestanke, tudi tiste, ki jih niso sami vodili (npr. sveta staršev v šolah), da so se veliko bolj poglobili, upoštevali več dejavnikov ter manj pozabili, spregledali ali na pamet sklepali, da so našli več rešitev in boljše rešitve, da so končno sploh znali voditi tok misli v svoji glavi na sistematičen, organiziran način ter voditi pogovor ali viharjenje možganov z drugimi. Po pravici povedano se zmanjša samozadovoljstvo – a poveča samozavest.

Ali lahko tudi pri otrocih uporabljamo omenjene tehnike za razmišljanje?
Moja dva (zdaj sta stara 6,5 in 5 let) niti ne vesta, da se igramo tehnike za razmišljanje. Vesta pa, da moramo najti rešitev, ko se pojavi problem, in ne krivca. Da ne smeta dajati nalepk ljudem, ker ne poznata celotne zgodbe za obnašanje drugih, in da naj se vedno trudita postaviti v kožo drugega. Da čokoladni sladoled ni najboljši na svetu, ampak je najboljši na svetu MENI. Da vedno obstaja še boljša ideja, če le malce razmislimo o njej. Da poleg odgovora DA in NE obstaja še odgovor ZANIMIVO, in da je najbolj zanimivo razmišljati, kaj vse bi bilo zanimivo. (smeh) Tako se na primer med vožnjo v avtu igramo različne besedne igrice, rime, sestavljanje zgodbe, ali pa, da na primer vsak pove po eno možno uporabo obešalnika ali ime za psička.

Kako pomembno se vam zdi uvajanje tehnik razmišljanja v šole in vrtce in kako se odziva na to slovensko šolstvo?
Zdi se mi kar neverjetno, da v post-informacijski dobi tisti, ki snujejo in razen izjem izvajajo naše šolstvo, še vedno vztrajajo na tem, da je šola namenjena podajanju informacij, podatkov, znanja…, in NE uporabi, kombiniranju, združevanju… teh informacij za skupno ustvarjanje nečesa novega – kar je druga beseda za to, kar počnemo v službah: podjetniki nikoli sami, vedno v timih, ustvarjamo nekaj, česar še ni bilo. Takšnim ljudem je v službi vedno zanimivo in nikoli ne čakajo petka, da pride vikend. Takšni ljudje imajo smisel v svojem življenju in ga ne iščejo izven delovnega časa.
Šola, kot je pa še vedno marsikje zastavljena, pa s svojim učenjem ubogljivosti uči za življenje za tekočim trakom ali uradniško pisarno – kamor ljudje hodijo samo po plačo, svoje notranje potrebe po samouresničitvi pa iščejo drugje.
Ne želim pa kritizirati, kajti v kratkem času po prejetju licence smo že usposobili prvih 30 učiteljev iz 20 slovenskih šol, da vodijo Krožke za razmišljanje na svoji ustanovi. V tem šolskem letu bomo število lokacij za Usposabljanje podvojili ter Ljubljani in Mariboru dodali še Velenje in Divačo (za Goriško in obalno Primorsko). Tisti, ki hodijo na moja usposabljanja, vedo, da lahko tudi kako drugače in se pri meni samo naučijo, kako. Motivacijo imajo že v sebi.

V današnjem svetu dobi človek občutek, da zmanjkuje dobrih poslovnih idej. Katero tehniko bi predlagali podjetjem, posameznikom, da bi lažje prišli do novih idej?
Pri odgovoru na to vprašanje ne bom odgovorila kot de Bonovec, ampak kot človek, ki izvirno izhaja iz oglaševanja in trženja: edina tehnika do dobrih poslovnih idej je opazovanje. Namerno opazovanje, da odkrijemo še nezadovoljene potrebe in želje potrošnikov. Ko odkriješ, da (morda) obstaja trg, potem pa je seveda koristno ugotoviti, kako, na kak način, s čem, bi te svoje ciljne odjemalce lahko zadovoljil. Koristno je poznati vsa pravila stroke in panoge, a potem ti prav pridejo de Bonovi orodji lateralnega razmišljanja, na primer Provokacija in Izpodbijanje, da ugotoviš, kaj bi lahko naredil drugače od ustaljenega.
Če vsi, ki pridejo iz npr. Kozmetične šole delajo na enak način, potem si lahko med seboj konkurirajo samo po odličnosti svojih storitev in ceni. Na odličnost zaposlenih človek težko vpliva, tudi na ceno ne, in zato si posledično sami sebi znižujejo cene. Če pa bi pomislili, da lahko naredijo tudi drugačen kozmetični salon – npr. ‘pit stop kozmetični salon’, kjer stranko v eni sami uri uredijo na več koncih (roke, noge, obraz, glavo, lasišče), potem pa lahko navijejo cene – ker so nekaj posebnega.
Zadnjič smo vadili de Bono orodje Naključna spodbuda na temo: nov poklic. Pokazala sem dve naključni sliki: vrtnice in orla in ljudje so se spomnili marsičesa. Kar mi je ostalo v glavi, je bil nov poklic človeka, ki skrbi za vrt. Kot varuške za otroke čez dan, kot čuvaji psov, ko so lastniki na dopustu, tako bi nekdo skrbel za vrt, ko lastnik vrta ne more. Ali pa nov poklic vrtnarskega mentorja. Danes bi vsi imeli svoj vrt, a je to znanje pozabljeno: morda obstajajo stranke, ki bi plačale, da bi jih nekdo usmerjal pri njihovem vrtnarjenju. Ali pa postavljanje vrtov na balkonih in terasah – tudi v trendu, a nihče ne ve, katero opremo kam postaviti, kje se jo dobi in kako se za vse to skrbi.
Idej pravzaprav ne manjka, spomnite se samo pasje pekarne, ki je zacvetela v Mariboru in se že širi v Ljubljano, tudi tehnik kreativnosti je dovolj, ne samo de Bonovih, manjka pa poguma, pripravljenosti na odrekanje, potrpežljivosti, ter predvsem trženjskega znanja.

Nekateri posamezniki menijo, da niso kreativni. Ali se lahko se lahko s pomočjo tehnike dr. Edwarda de Bona tudi takšni posamezniki naučijo kreativnega razmišljanja?
Nekateri ljudje so bolj talentirani za tuje jezike, nekateri manj. Nekateri so boljši v igranju tenisa, drugi manj. A vsi, ki se učijo tujega jezika ali tenisa ali katerekoli veščine, vedo, da bodo vedno boljši – če bodo redno in predano vadili. Za kreativnost potrebujemo samo motivacijo: željo, da se naučimo, ter vero, da dejansko obstajajo tudi drugačne, boljše ideje od ustaljenih. Potem pa se je treba samo naučiti nekaj pravil, kot nepravilnih glagolov v angleščini ali ‘backhanda’ pri tenisu ter to uporabljati vsak dan vsaj 20 minut.

Veliko sodelujete tudi s podjetji. Kakšen je njihov odziv na tovrstne delavnice in kakšna so vaša opažanja na spremembe v podjetjih po izvedenih delavnicah?
Z različnimi podjetji imam različne oblike sodelovanja, tako da ne morem posploševati. Velika razlika je, ali k meni pride mlado podjetje, katerega vsi člani tima so tudi solastniki, ali pa zaposleni velikega državnega podjetja iz različnih oddelkov, ki so mojo delavnico našli v svojem ‘katalogu znanja’. V prvem primeru so vsi živo zagreti in ves čas aktivno sodelujejo ter vidijo načine, kako to prenesti v vsakodnevno prakso, v drugem primeru pa lahko pomagam bolj samo pri njihovem osebnem razvoju, prevelika odgovornost za posameznika pa je, da bi uspel sam po delavnici pripomoči k spremembi vseh na svojem oddelku oz. v svojem timu. Nikoli ne pošiljam ponudb, ker želim, da k meni pridejo samo tisti, ki me iščejo – torej vedo, da to potrebujejo. Ne pozabite, da je prvi korak do spremembe motivacija. In ko me najdejo, se jim kar se le da posvetim. A če s timom ni tudi vodja, češ, »jaz to itak že vse vem« ali pa »nima časa, da bi porabil dan ali dva, mi boste že vi povedali«, je zadeva spet lahko koristna bolj za posameznike, ne za tim.
To, kar delam, je učenje veščine, ki spremeni način razmišljanja. Torej zahteva vložen trud in disciplino. To, da vložijo nekaj denarja ter 8 ali največ 16 ur časa, ni dovolj za resno spremembo. Tudi tujega jezika se nihče ni naučil v nekaj urah… Ravno zaradi tega z letošnjim septembrom začenjam s celoletnim usposabljanjem za razmišljanje (do junija), kjer se bom s podjetji in posamezniki dobivala po dve uri vsaka dva tedna, da bo vedno dovolj časa za vaje, pogovor in utrjevanje.

Pozitivna revolucija razmišljanja se vsekakor zdi izhod iz kriznega stanja današnje družbe. Vključevanje kreativnih tehnik razmišljanja v izobraževalne procese je nujno. Kakšna je vaša napoved?
Tako kot ljudje dolgo niso verjeli, da bi jim lahko preprosto umivanje rok lahko pomagalo preprečiti mnoge bolezni (če poznate zgodbo avstrijskega porodničarja dr. Ignaza Semmelweisa, ki je ugotovil, da so mnoge porodnice dobivale poporodno vročino in posledično umirale – zaradi pomanjkanja higiene, in zato od svojih sodelavcev zahteval obvezno umivanje rok, zaradi česar ga je zdravniška srenja izključila iz svojih vrst in je na koncu umrl v umobolnici), tako mnogi še danes ne verjamejo, da jim bo vešča uporaba kreativnega, iznajdljivega, konstruktivnega in fleksibilnega razmišljanje pripomogla k preživetju. A tako kot si danes vsi vneto umivamo toke nekajkrat na dan, tako bo tudi kreativno razmišljanje dobilo svoje mesto v šolah in službah. Samo vztrajati je treba…

Katarina Kolzl

Leave a Reply