Predstavitev društva Hospic v Mestni knjižnici Izola

Sredi februarja je Mestna knjižnica Izola v sodelovanju z društvom Hospic organizirala predavanje z naslovom Živeti do konca. Predstavnik društva Hospic za Slovensko Istro, univ. dipl. psiholog Matej Torkar in prostovoljec v društvu, gospod Matevž Pavčnik, sta obiskovalcem predstavila delovanje in pomen društva ter osebne izkušnje ob spremljanju umirajočih in njihovih družinskih članov. S seboj pa sta pripeljala tudi izšolano terapevtsko psičko, zlato prinašalko.

Naši predniki so rojstvo in smrt jemali kot del življenja narave in človeka. V moderni dobi, kot kaže, ni več tako. Otroci se rojevajo v porodnišnicah, umiranje se je iz kroga družine umaknilo v bolnišnice ali domove za ostarele. Metka Klevišar, dr. medicine in onkologinja, je ob spremljanju umirajočih bolnikov spoznala, da se sodobni ljudje smrti bojimo in misel nanjo izrivamo. »Če bi sprejeli dejstvo, da bomo nekoč umrli, bi bilo naše življenje bolj kakovostno«, je menila, »in naš omejeni zemeljski čas bi hoteli napolniti s smislom, opustili bi vse, kar ni vredno«. Spoznala je, da umiranje ni samo fizični proces, ampak je tudi čas rasti in osebne preobrazbe. Umirajoči človek doživlja močna in protislovna čustva – upanje, voljo do življenja, obup, jezo, žalost in strah. V teh zadnjih trenutkih išče tudi odgovor na vprašanje o smislu svojega življenja. Če ga ne odkrije, to v njem povzroči veliko duševno, duhovno in bivanjsko bolečino. Bolečine mu povzročajo tudi neurejeni odnosi z bližnjimi in nerešeni konflikti. Takrat ob sebi potrebuje človeka, ki zna preprosto biti poleg in poslušati. Potrebuje pogovor, razumevanje, sočutje, varnost, sprejetost in ljubezen. Obogatena s temi spoznanji je junija leta 1995 skupaj s somišljeniki ustanovila društvo Hospic. Hospice – hiše, prenočišča, zatočišča so že v zgodnjem srednjem veku ustanavljali samostani in v njih sprejemali romarje in reveže. V Evropi je bil prvi sodobni hospic za paliativno (blažilno) oskrbo umirajočih ustanovljen v Londonu leta 1967, kasneje se je ta oblika razvila tudi v drugih državah sveta.

Hospic

Slovensko društvo Hospic je samostojna in majhna nevladna organizacija, ki se odziva hitro in fleksibilno. Prizadeva si zagotoviti kar najvišjo kvaliteto življenja umirajočim in njihovim družinam. Moto društva je: dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju. Kot alternativo podaljševanju življenja z aktivno medicinsko pomočjo Hospic bolnikom, njihovim svojcem in tudi medicinskemu osebju nudi pogovore o tem, kaj je ob koncu življenja najpomembnejše. »Bolniki so naveličani medicinskih posegov, ki zanje velikokrat pomenijo bolj obremenitev kot rešitev. Želijo si mir, čas zase, čas za najbližje. Želijo si biti sprejeti, ljubljeni in razumljeni. Tudi tisti, ki so radi sami, potrebujejo družbo bližnjih, čeprav le za nekaj trenutkov, da se ne čutijo osamljene. V zadnjem obdobju se srečujejo tudi z bivanjskimi, duhovnimi vprašanji: kdo sem, kaj sem prinesel na ta svet, kaj sem dal svetu, katere sledove sem pustil na tem svetu, kako me je svet zaznamoval, kaj je bilo moje poslanstvo, moje bistvo. Osnova delovanja Hospica je skrb za to, da bolnik in družina nista sama. Medsebojna povezanost vpliva na čustveno in fizično počutje. Dokazano je, da občutek socialne povezanosti in bližine dobro vpliva tudi na bolnikovo fizično počutje. Pogovor z bolniki o tem, kaj jih čaka, kaj jih skrbi, kaj si želijo, nanje deluje sproščujoče. Ta sprostitev deluje na njihovo boljše počutje, kar že samo po sebi podaljša njihovo življenje. Taki pogovori in spremljanje bolnika pomagajo tudi svojcem v kasnejšem obdobju žalovanja, saj jih obvarujejo občutka, da so za bolnega družinskega člana naredili premalo. Spremlja jih zavest, da so si vzeli čas za pogovor, za medsebojni odnos, da so prisluhnili njegovim zadnjim željam in se od njega dostojno poslovili. Sočutni in pristni odnosi pomagajo umirajočim, predvsem pa tistim, ki ostajajo«, je povedal Matej Torkar.
V Hospicu se zavzemajo, da bi bolniki s terminalno boleznijo živeli polno vsak trenutek življenja, ki jim je še ostal. So zagovorniki bolnikov, spoštujejo njihovo dostojanstvo, pravico do polnega in kvalitetnega življenja do konca. Prizadevajo si vedno in povsod upoštevati njegove želje in potrebe. Bolnikom omogočajo, da lahko do smrti samostojno odločajo o sebi. »Spremljevalec mora slediti bolnikovim željam – nekateri so na primer radi vedno lepo urejeni, počesani, lepo oblečeni in podobno. Pomembno je telesno ugodje bolnika, zato mu na vse načine lajšamo bolečine. Skrbimo, da udobno leži, da so oskrbovane morebitne preležanine ipd. S pogovori ali tako, da bolniku glasno beremo, mu pomagamo pri ohranjanju bistrosti uma, če je še zmožen fizične aktivnosti, pa mu omogočimo tudi to. Podobne čustvene, socialne in duhovne potrebe imajo tudi svojci umirajočih. Hospic si prizadeva te njihove potrebe prepoznati, jih uskladiti, nagovoriti in jim dati prostor, kjer se lahko varno izrazijo, se odprejo drug drugemu, vzpostavijo stik in si (morda prvič) povedo stvari, ki so zanje pomembne«, pravi Matej Torkar.

Pot iz žalovanje vodi samo skozi žalost, menijo v Hospicu, zato žalujočim v odprtih in vodenih skupinah nudijo varen prostor, kjer se lahko soočijo z izgubo, o njej spregovorijo in slednjič spoznajo tudi, da so lahko žalost, bolečina, trpljenje, obup tudi priložnost za novo rast in zdravljenje preteklih ran. Žalujočim nudijo individualno svetovanje, osebne in telefonske pogovore, srečanja v podpornih skupinah in klubska srečanja, predavanja, delavnice, seminarje in tematska srečanja. Prizadevajo si, da otroci in mladostniki ne postanejo ti. pozabljeni žalovalci. Ko umira družinski član, je pomembno, da so otroci (svojim letom primerno) s tem seznanjeni. »Otroci namreč žalujejo nekoliko drugače od odraslih. V nekem trenutku so lahko zelo žalostni, potrti, dotolčeni, obupani in se radi umaknejo v samoto, že v naslednjem pa se lahko igrajo in veselijo. Starejšim otrokom nudimo individualno svetovanje, za mlajše pa organiziramo ustvarjalne delavnice, kjer lahko na različne načine izrazijo svoje notranje občutke. Večkrat otroci navzven kažejo jezo, v resnici pa so žalostni. Delavnice jim omogočijo, da pridejo v stik s svojo žalostjo in jo prepoznajo. Za otroke in mladostnike prirejamo tudi poletne Tabore za levjesrčne. Sodelujemo tudi s strokovnimi delavci v vrtcih in šolah«, pravi Matej Torkar.
Društvo Hospic je danes prisotno že po vsej Sloveniji. Zaposleni strokovni delavci delujejo kot koordinatorji za družine in koordinatorji oskrbe – tu je predvsem pomembno delo medicinskih sester z izkušnjami paliativne oskrbe. Pomembno je delo prostovoljcev, ki se najprej strokovno izobražujejo in usposabljajo. Delo v Hospicu je vedno timsko, strokovni delavci in prostovoljci se redno srečujejo in v pogovorih med seboj izmenjujejo izkušnje, pomembne pa so tudi supervizije. Hospic sodeluje z osebnimi zdravniki, zdravniki specialisti, medicinskimi sestrami, protibolečinsko ambulanto in vsemi institucijami, ki lahko nudijo pomoč hudo bolnim. Na različne načine si prizadeva za detabuizacijo smrti in osveščanje širše javnosti. Izobraževalni programi vključujejo predavanja, izdajanje in svetovanje primerne tematske literature, info točke, stojnice, medijske objave. V letošnjem letu je začel delovati tudi območni odbor društva Hospic za slovensko Istro. Njihovo pisarno najdete v Kopru, na Krožni cesti 5 (Obalni dom upokojencev na Markovcu). Kadarkoli jih lahko pokličete (051 415 449) ali jim pišete (obala@hospic.si), h gibalno oviranim osebam pa pridejo tudi na dom. Storitve društva so brezplačne za vse uporabnike. Za več informacij pobrskajte na spletno stran www.hospic.si.
Špela Pahor

Leave a Reply