Slovo velikega Iztoka Čopa!

Danes bo ob devetnajsti uri v Trnovskem pristanu v Ljubljani Iztok Čop zaključil svojo bogato športno pot. Slovenija se s tem poslavlja od enega največjih športnikov v njeni zgodovini.

Pisalo se je leto 1991, na Dunaju se je s koncem avgusta začelo svetovno veslaško prvenstvo. Iztoku Čopu je bilo komaj devetnajst let, le sedem dni mlajši je bil njegov soborec v čolnu Denis Žvegelj. 6 minut in 24 sekund je trajala njuna blesteča predstava, kronana s srebrnim odličjem. Po prvem kilometru sta bila še na vodilnem položaju, zadnjih petsto metrov pa je znameniti Steve Redgrave skupaj z Matthewom Pinsentom povečal frekvenco veslajev in potegnil v hud finiš. Čop in Žvegelj sta ju spustila naprej, a zadržala odličje. Edino jugoslovansko na tistem svetovnem prvenstvu.

V enaindvajsetih letih se je marsikaj spremenilo. Iztok Čop na olimpijskem jezeru Dorney tokrat ni več veslal za Jugoslavijo. Slovenija je medtem postala samostojna in suverena država. V čolnu mu ni več delal družbe Denis Žvegelj. Namesto njega si je Čop veslaje delil z Luko Špikom. In za razliko iz pred enaindvajsetih let, ko je bil Iztok v čolnu šele šesto leto (vanj je prvič sedel šele pri svojih trinajstih letih), je bil tokrat v njem na tekmovalni ravni zadnjič.

A ostalo je nekaj: popolna predanost in izjemna želja. Tako leta 1991 kot na letošnjih olimpijskih igrah, čeprav v povsem drugih okoliščinah in razmerah, je imel eden izmed največjih slovenskih olimpionikov in športnikov v mislih samo eno: vrhunski rezultat.

Pomembnih datumov v zgodovini Iztokovega veslanja je ogromno. Leta 1988 je v Szegedu na Madžarskem, le tri leta potem ko se je prvič seznanil z veslaškim čolnom, postal svetovni mladinski prvak, leto kasneje pa je ta naslov (zopet z Žvegljem) tokrat v Franciji osvojil še enkrat. Leta 1992, leto po njuni prvi medalji na največjih tekmovanjih, sta osvojila prvo olimpijsko kolajno za samostojno Slovenijo, na koncu je skupaj z Žvegljem pristal na tretjem mestu. Od leta 1991 naprej so na največjih tekmovanjih (olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih) slovenski veslači osvojili devetnajst medalj, pri kar šestnajstih pa je sodeloval tudi Čop. Ob nehvaležnem četrtem mestu v Atlanti in šestem v Pekingu je Čop na olimpijskih igrah osvojil še zlato v Sidneyu, srebro v Atenah in nazadnje bron v Londonu. Dvajset let po prvi kolajni na olimpijskih igrah. Zopet bronastega leska.

Danes se bo na Ljubljanici Iztok poslovil od profesionalnega veslanja. O tem je razmišljal že po zlati kolajni na svetovnem prvenstvu v Münchnu, a se za ta korak ni odločil. Potem ko sta skupaj s Špikom osvojila šesto mesto na olimpijskih igrah v Pekingu in, kot se je kasneje izkazalo, za nekaj časa šla vsak svojo pot, se je zdelo, da je Čop prišel do svoje končne postaje. A tudi tu se dela razlika med dobrim in vrhunskim. Šesto mesto je v kitajski prestolnici Iztok zasedel pri svojih šestintridesetih letih. Kdo je takrat še verjel v to, da bi lahko leta 2012 na naslednjih olimpijskih igrah v Londonu še štiri leta starejši in v še večji konkurenci s Špikom znova in tokrat tudi zadnjič posegel po odličju? Najbrž samo Iztok in Luka.

Dve leti trdega dela je najuspešnejši slovenski veslaški dvojec vložil v to, kar jima je drugega avgusta v deževnem vremenu na jezeru Dorney na koncu le uspelo. Dve leti trdega dela za to, da sta se poslovila v stilu. Dve leti za to, da sta končala na vrhu. Da je bil njun zadnji zaveslaj bronastega leska.

Ob tem ni bilo evforije. Ni bilo nepotrebne in odvečne teatralnosti. Ni bilo patetike. Bila sta le Čop in Špik, skromna, z nogami trdno na tleh. In predvsem zaradi tega ena največjih šampionov, kar jih je Slovenija premogla v svoji zgodovini.

 

Foto: zimbio.com

 

 

 

Leave a Reply