Svetilnik: Roman, ki ga je napisal pogled na morje

Vanja Pegan je Pirančan, ki živi v Izoli. Je tudi zaprisežen jadralec, ki jo večkrat na teden mahne na morje s svojo Rosalbo. V Piranu se hitro navadiš, da ju videvaš nedaleč od obale, ko odhajata modrini naproti ali se vračata v varen pristan. Vanjo pa mnogi poznajo tudi kot prav posebnega umetnika. S svojim pisanjem se namreč uvršča med tiste pisatelje, za katere lahko rečemo, da z besedami ustvarjajo velika slikarska dela.

Pisatelj, ki mu morje predstavlja nepresahljiv vir navdiha, je svoj opus literarnih del nedavno dopolnil z zadnjo stvaritvijo, pripovedjo Svetilnik, ki nosi podnaslov roman v podobah. Knjiga je izšla pri Založbi 2000, spremno besedo zanjo je napisala Lucija Stepančič, likovno pa jo je opremil Damjan Stepančič.

Svetilnik

Roman pripoveduje o pisatelju Iveku, ki se vrne v rodni Piran z željo, da napiše roman o svetilniku. A ko prične z zbiranjem dokumentov in se utaplja v gori gradiva o njegovi zgodovini, ugotovi, da v podatkih pred seboj nikakor ne bo našel tistega, kar išče. Vrne se v svojo hotelsko sobo, kjer ob pogledu na piranski svetilnik v daljavi spozna, da bo o njem lahko pisal le, če se bo izgubil v labirintu ulic, opazoval ljudi, ki jih je srečeval davno nazaj, prisluhnil zvonjenju Jurijevega zvonika … če bo s svojim mestom ponovno zaživel.

“Svetilnik je bolj ali manj simbol … simbol harmonije. Predstavlja nekaj, kar nismo več. Tja sem postavil osebe, podobe, ki so nekdaj bile del življenja tega mesta ter Ivekovega življenja. Od tu gredo zgodbe nazaj ali naprej. Čas v svetilniku se je ustavil. Vse v njem se dogaja v sedanjem času, s čimer sem želel ustvariti podaljšano podobo globokega občutka … da, človečnosti. Ker nam je v zadnjem času primanjkuje,” je Vanja razložil simboliko svetilnika.

Zvesti bralci Vanjinih del so že vajeni, da vlogo scenografa vedno zaupa morju in svojemu mestu. Vedo, da jih na bralnem popotovanju skozi strani njegovih knjig čakajo tenkočutni opisi ulic, trgov, ljudi, hiš, morja in vsega, povezanega z njim. Svetilnik bo zagotovo izpolnil in celo presegel njihova pričakovanja, saj dogodki v njem vsebujejo tako natančne opise okolja, da ga bo vsak, ki mu je Piran vsaj malo blizu, z lahkoto prepoznal. Peganovi opisi prostora so kot freske, ki v vsej svoji veličini oživijo pred očmi bralca.

Tokrat pisatelj prikazuje Piran skozi junakovo podoživljanje dogodkov, ki so zaznamovali njegovo pot. Igranje kitare, prvo jadranje v napihljivem čolnu, prva ljubezen, srečanje z radioamaterstvom so dogodki, ki so si v njegovem spominju stkali toplo gnezdo, iz katerega se ob stiku z morjem, ulicami in ljudmi sproži neskončen utrinek občutkov, misli in čustev.

Svetilnik je nekakšna stalnica, kot luč, ki je nekoč kazala pot mornarjem, zdaj osvetljuje podobe iz življenja mesta in ljudi. Je prostor, kjer svoj dom najdejo le posamezni izbranci. Tja vztrajno zahaja junakov alterego Adam, ki ga poznamo že iz prejšnjih Peganovih del. Adam se v zavetju svetilnika srečuje s prijatelji, ki jih sicer ni več, a so pomembno soustvarjali življenje mesta, ter tudi tistimi, ki so se dvignili iz zavetja mehkih kril njegove domišljije. Najbolj vztrajno pa se Ivekov alterego vrača na svetilnikovo ploščad, kjer ob ograji zre v morje, v želji, da bi na obzorju nekoč le zagledal tisto, kar išče že vse življenje.

“Pot do svetilnika je dolga. Nahaja se na koncu mesta. Živeti v svetilniku pomeni, da si dal skozi določene dogodke v življenju, ki so te zaznamovali. Šele ko jih preživiš, lahko na svet pogledaš z drugačne perspektive. Dosežeš tisti notranji mir, ki nastane takrat, ko se tvoj pogled za nekaj trenutkov ustavi na morju. Če to veščino opazovanja morja dovolj dolgo ter vztrajno uriš, se obzorje v nekem trenutku spremeni v ogledalo, v katerem lahko zagledaš svojo notranjost. V to globoko verjamem,”je o pomenu svetilnika povedal avtor.

Svetilnik je torej roman o nastajanju romana, a hkrati je veličastna hvalnica Piranu, (avto)biografija in poziv k spremembi vrednot. Dogodki v njem si ne sledijo v kronološkem zaporedju. So delčki, ki jih bralec pridno zlaga v celoto. Kot bi sestavljal dušo Pirana. Dušo, katere srce hitreje bije, ko na ploščadi svetilnika zre proti obzorju, da bi enkrat zagledala svoj odsev. In kot nas v spremni besedi prijazno opomni Lucija Stepančič, v času, ko je nekaj vredno pozornosti le, če je zasičeno z vse bolj opevano dramatičnostjo, je Vanjino preprosto, a vendarle polno, z občutki nabito pisanje, pravi balzam za možganske celice.

Tekst in foto: Nataša Fajon

Leave a Reply