“Tudi matematika je lahko kul!”

Andrej P. Škraba je ekonomist, ki je avgusta postavil spletno učilnico astra.si. V njej lahko najdete več kot 1600 videoposnetkov, v katerih razlaga matematično snov.

Astra.si pa ni le matematična e-učilnica, ampak tudi projekt, s katerim želi Andrej pokazati, kakšen bi moral biti šolski sistem, da bi bil po eni strani bolj učinkovit, po drugi pa učencem bolj privlačen. Želi si, da bi spletna stran postala učni pripomoček, ki bi te sam vodil od začetka šolanja do konca srednje šole.

V spodnjem intervjuju pa tudi o tem, da je lahko matematika “kul”, če je predstavljena na pravi način.


Kako in zakaj si začel s tem projektom?
Začetki segajo v čas mojega študija. Tudi sam včasih določenih stvari nisem razumel, ne samo matematike, ampak tudi drugih, recimo kakšnih pri ekonomiji, ki sem jo študiral, in sem iskal dodatne razlage na internetu. V tistem času, torej kakšne tri leta nazaj, sem naletel na Khan Academy, to je ameriška spletna stran s kratkimi izobraževalnimi filmčki. Bil sem navdušen nad njo, zato sem se v 3. letniku odločil, da se tudi sam preizkusim v pripravi takih izobraževalnih vsebin, da vidim, kako tak proces poteka.

Na začetku je bil to neke vrste eksperiment, ker me je zanimalo, kakšen bo odziv, če bom komu s tem pomagal. Ker je na Ekonomski fakulteti v prvem letniku med težjimi predmeti mikroekonomija, jaz pa sem jo dobro razumel, sem posnel video z razlago in ga posredoval svojim prijateljem, ki jim je ta predmet povzročal preglavice. Tako se je vse skupaj začelo.

Stran pa si potem postavil letos.
Tako je. Tisti video vodiči, ki sem jih naredil za sošolce, so bili dostopni že pred dvemi leti na YouTubu, letos avgusta pa sem postavil namensko stran, razširil vsebine in jih pregledneje organiziral.

Koliko vsebin je trenutno dostopnih v spletni učilnici?
Posnetkov je ta hip 1670, od tega jih je 40 izključno o ekonomiji, vse ostalo pa je matematika. Prevladuje snov srednje šole, čeprav so povsem prvi posnetki namenjeni osnovnošolski matematiki – recimo osnove seštevanja in odštevanja.

Poudarek pa je na gimnazijski matematiki, ta hip je razloženih že približno 70 odstotkov vse snovi, upam pa, da bodo vsebine dokončane do marca ali aprila. Na koncu pričakujem približno 2000 video vsebin.

Številka je zares impresivna. Kako sploh poteka izdelava tako obsežne vsebine?
Za začetek moraš biti zelo dobro organiziran, to je bistvenega pomena. Potem pa je tako, da sprva sam pregledaš snov, rešiš naloge in razmisliš, kako bi jih lahko razložil na čim bolj enostaven način.

Samo snemanje poteka tako, kot če bi nekomu snov razlagal, podam nasvete in povem, kako bi se jaz lotil naloge.

Pomembno je, da pri razlagi nisem predolg. Določene snovi bi lahko razlagal ure in ure, a tega noben ne bi gledal. Torej moram vsebino smiselno razdeliti na manjše kose, dolge nekje med petimi in sedmimi minutami. Večino časa pa mi vzame priprava videoposnetka za internet – pretvarjanje v ustrezen format, obdelava, nalaganje na internet, povezava s spletno stranjo, priprava grafik in tako dalje. Končni produkt, ki ga vidite, torej videoposnetek dolg pet minut, ne predstavlja niti četrtine vsega časa, ki ga potrebujem za razlago ene vsebine.

Astra.si

Kakšen pa je namen projekta Astra.si? Na začetku je bil to eksperiment, vendar se zdi, da je sedaj veliko več kot to.
V prihodnosti je moj cilj narediti učni pripomoček, ki bi te sam vodil od osnovne šole dalje, da bi bil lahko izključno ob njegovi pomoči dovolj dobro pripravljen za študij na bilokateri fakulteti z naravoslovno usmeritvijo, torej na tistih, kjer se učijo matematiko.

Zanima me, kako bi lahko predstavil učno snov, ki bi bila ustrezno prilagojena obdobju, v katerem živimo. Učbenik je zame mrtvi učni pripomoček, ker ti ne da nobene povratne informacije – “feedbacka”, ali delaš prav ali ne, ker te ne more ocenjevati, je le razlaga neke snovi, dodana je mogoče kakšna naloga in rešitve. Nima pa nobenih razlag postopkov in nasvetov. Glede na to, da imamo danes vsi dostop do informacijske tehnologije, pa imamo fantastične možnosti, da naredimo super učne pripomočke oziroma sisteme za samostojno učenje. In to me zanima, kako narediti tak sistem, ki bi hkrati tudi navdušil in bil privlačen. Sistem, ki bi tudi tako snov, kot je matematika, naredil zanimivo in bi ti učenje olajševal in ne oteževal.

Je pa dejstvo, da se mora to zgoditi na nacionalnem nivoju, jaz sem tu zato, da pokažem, kaj se da narediti, če pa dobim sredstva, pa sem pripravljen izoblikovati ekipo, ki bi pripravila take stvari, ki bi se jih potem uporabilo na vseh šolskih nivojih (osnovna šola, gimnazija in fakulteta).

Ideja, da se postavi sistem, ki te sam vodi od začetka do konca, je nedvomno navdušujoča. Vprašanje pa je, kakšna bi bila potem vloga učitelja, kakšen bi bil pouk in seveda, kako bi lahko tak sistem implementiral v šolstvo?
Tako kot je sedaj sprejet nek učbenik, ki ga predpiše ministrstvo, bi bil predpisan tak sistem.

V teoriji se temu reče “flipped classroom” oziroma obrnjena učilnica. Torej učenec si koncepte pogleda sam doma, jih ponovi, potem pa v razredu ob pomoči profesorja to snov utrjuje s pomočjo primerov. Učitelj bi bil nekdo, ki bi mu pomagal, njegova poglavitna naloga pa bi bilo ugotavljanje, ali učenec snov razume.

Velik problem danes je tudi ta, da so razredi s 30 učenci. Preprosto nemogoče je, da bi vsi lahko istočasno razumeli profesorjevo razlago. Eni razumejo, drugi pač ne. In ti začnejo zaostajati, ker nimajo dobrih temeljev. Najbolj vidno je to pri matematiki, zato ta povzroča toliko preglavic. Matematika je predmet, ki se z leti dopolnjuje, šolski sistem pa omogoča, da ti napreduješ tudi, če snovi ne razumeš do potankosti. Ne moreš se učiti odštevanja, če ti seštevanje dela preglavice.

Jaz uvajanju takega sistema pravim kreativna destrukcija. Dela se nek nov pristop, ki bo s časom zamenjal starega. To ni napad na profesorski poklic, je dopolnilo oziroma učni pripomoček.

Je torej trenutni šolski sistem neučinkovit?
Ni usklajen z realnim življenjem. Recimo, ko greš k avtomehaniku, da bi ti popravil avto, od njega pričakuješ, da delo opravi 100 % natančno. V šoli pa je dovolj, da test rešiš s 50 % pravilnostjo in lahko napreduješ.

To je vprašanje permisivnega šolstva. Takoj ko prideš v šolo, te navadijo na določene vzorce. Povejo ti, da so v šoli ocene od ena do pet in da je ocena dve dovolj za napredovanje.

In kot sem že prej dejal, če neke snovi ne razumeš, pa se že začneš učiti novo, potem boš imel s to veliko več težav, ker je tista prva snov temelj za to drugo. Matematika je očiten primer. Potem pa se učenci obračajo po pomoč k inštruktorjem. Ampak če bi bil šolski sistem dovolj dober, potem potrebe po inštruktorjih sploh ne bi bilo, ker bi se že v šoli naučil tisto, kar potem od tebe zahtevajo. Hkrati je pa tudi tako, da so inštrukcije drage in so tudi iz ekonomskega vidika neustrezne. Nekateri si jih lahko privoščijo, drugi pa ne.

Andrej P. Škraba

Nedvomno se strinjam, da je težava, da ni zahteve po 100 % znanju, ki se potem pojavi kasneje v življenju. Vendar, kako si si zamislil, da bi lahko postavil sistem, kjer vsi vse znajo? Zdi se preveč idealistično.
Pomembno je otroke usmeriti v tisto, kar jih zanima. Zakaj bi moral delati kemijo, matematiko, fiziko, zgodovino, geografijo in vse ostale predmete vzporedno? Če sem v matematiki zelo dober, naj mi profesor pusti v 7. razredu osnovne šole delati snov 3. letnika gimnazijskega programa. Pri snovi, ki pa me ne zanima toliko, bom pa napredoval počasneje kot pri matematiki in bom za njo nekoliko zaostajal.

Ker sedaj je situacija taka, da imaš pri vseh predmetih v recimo prvem letniku predpisano snov za prvi letnik. Enako je v vseh drugih letnikih. Kar je spet povsem drugače, kot je v resničnem življenju, kjer delaš na enem projektu, ne na stopetdesetih, če nekoliko karikiram. V šoli ti pa točno rečejo – imaš 15 predmetov in pričakujemo, da vse znaš enako. Prvič, to je nemogoče in drugič, to onemogoča, da bi se otrok poglobil v tisto, kar ga res zanima. To se spremeni šele na faksu, kjer je manj predmetov, ki so sicer bolj obsežni, ampak vseeno se lahko v vsakega bolj poglobiš. In to bi se moralo zgoditi že v srednji šoli, ki dijake preveč obremnjuje s testi in nalogami.

Veliko dijakov reče, da jim matematika ni všeč, ampak to je tako zato, ker je sistem tak, da ti ne omogoča, da bi spoznal, da je matematika “kul”. In jaz verjamem, da je tehnologija tista, ki to omogoča. S pomočjo tehnologije se lahko razvijejo pripomočki, ki ti pomagajo, da neke stvari ne gledaš 3 ure, ampak recimo 10 minut, toliko, da si vnovič pogledaš razlago.

Torej spletna učilnica bi prevzela vlogo profesorja, profesor pa bi postal motivator?
Treba je vedeti, da se profesorji razlikujejo. Eni od svojih dijakov zahtevajo manj, drugi več, kar ni v redu. Torej v novem sistemu bi bil človeški faktor mentor, ki te usmerja, v tebi prepoznava talent, ni pa obremenjen s tem, ali ti bo podal neko znanje. Vloga profesorja bi se morala zamenjati. Danes je celo znanje, ki ga ima človeštvo, dostopno na internetu. Profesor bi pa moral biti nekdo, ki skuša v tebi prepoznati talent in te usmeriti. Če vidiš, da je nekdo za biologijo, potem naj se usmeri v to. Če nekoga zanima filozofija ali zgodovina, mu dajmo možnost, da postane res dober v tem. Šolski sistem bi moral postati odkrivanje tvoje usmeritve v življenju. Danes pa se dogaja, da marsikateri študent še po koncu fakultete ne ve točno, kaj bi delal.

Je torej prihodnost spletne učilnice astra.si razvoj takega sistema?
Kot rečeno, pričakujem, da bom razložil in posnel vso snov iz matematike za srednje šole nekje do marca ali aprila. Potem pa močno upam, da bom lahko začel na gradnji sistema. V spletno učilnico bi se prijavil z uporabniškim imenom in geslom, na začetku bi te pričakal nek test, na podlagi katerega bi te sistem ocenil, kaj znaš in česa ne, potem pa bi ti dajal naloge in te vodil skozi učenje določene snovi.

V roku enega leta bi bilo zelo lepo, če dobim nek testni razred. Predvsem pa je cilj, da čim več ljudi izve za spletno učilnico še to šolsko leto in da si lahko z njo v začetku naslednjega, ko bo stran tudi tehnično že bolj izpopolnjena, pomagajo vse generacije od prvega do četrtega letnika. Skratka, da pri matematiki ne bi bilo več popravnih izpitov.

Kakšne so povratne informacije uporabnikov astre.si?
Jih je kar dosti. Skoraj vsak dan dobivam elektronska sporočila zadovoljnih uporabnikov, ki jim je stran v veliko pomoč. Zelo sem vesel, ker je večina odzivov zelo pozitivnih.

Imaš za konec še kakšno vzpodbudno besedo?
Jaz bi to priložnost uporabil predvsem za to, da nagovorim svoje občinstvo, to so mladostniki nekje med petnajstim in devetnajstim letom, da naj ne jemljejo svojih srednješolskih let kot obdobje, v katerem lahko lenarijo in naj gredo po poti, ki je težka, ker ti je težja pot po navadi na koncu v večje zadovoljstvo kot lažja.

Leave a Reply