V UKC Ljubljana prvič v Sloveniji vstavili podkožni defibrilator

Na oddelku za elektrostimulacijo srca in elektrofiziologijo kliničnega oddelka za kardiologijo interne klinike ljubljanskega UKC so prvi v Sloveniji uspešno izvedli inovativno kirurško metodo zdravljenja motnje srčnega ritma z implantacijo. Pacientka je že tretji dan po operaciji lahko odšla domov.

Poseg, ki je trajal malo dlje kot uro, so opravili pri 55-letni pacientki s prirojeno srčno napako (korigirana transpozicija velikih žil) in destrokardijo, kar pomeni, da ima gospa srce na desni strani prsnega koša namesto na levi. Bolnica je imela resne težave zaradi prehodnih hujših motenj srčnega ritma (tako imenovana prekatna tahikardija). Poseg je bil neizogiben, nova metoda je kirurški ekipi omogočila idealno rešitev – in pacientka je že tretji dan po operaciji lahko odšla domov.

Poseg je opravila ekipa, v kateri so bili prof. dr. Igor Zupan (kardiolog in operater), doc. dr. Goran Mijovski (anesteziolog), Jože Šimenko (anesteziološki tehnik), Drago Satošek (tehnična pomoč), Beatrika Ferbežar Malnar in Franci Pajk (inštrumentarja) in Vida Šušteršič (radiološka inženirka). Pri posegu je bil navzoč tudi profesor iz Nemčije, pri katerem se je dr. Zupan naučil izvajanja te implantacije.

Podkožni defibrilator (S-ICD), pri katerem pulzni generator in elektrodo namestijo zunaj prsnega koša, je najboljša rešitev za bolnike, pri katerih vstavitev »starega« ne pride v poštev zaradi neustrezne anatomije, okluzije ven ali zaradi ponavljajočih se okužb elektrod.

Pri bolnikih s hujšimi motnjami srčnega ritma zdravljenje z zdravili ne pomaga, treba se je odločiti za vsaditev defibrilatorja (kardioverterja, ICD). Pri nas tako napravo vsako leto vstavijo več kot 200 bolnikom – prek podključnične vene v srce, generator pa v kožni žep pod ključnico. Vendar ta poseg pri vseh bolnikih ne pride v poštev, navsezadnje je uporaba transvenskih elektrod povezana s številnimi akutnimi in kroničnimi zapleti. Vstavitev novega, podkožnega ICD (S-ICD), pri katerem pulzni generator in elektrodo namestijo zunaj prsnega koša, je smiselna in priporočljiva pri bolnikih, pri katerih vstavitev »starega« ne pride v poštev zaradi neustrezne anatomije, okluzije ven ali zaradi ponavljajočih se okužb elektrod. Izkušnje kažejo, da je uporaba varna tudi pri otrocih, težjih od 30 kilogramov – a le, če ne potrebujejo kronične elektrostimulacije srca.

Sonja Kolarič

Leave a Reply