Vsaj ena stran dobrih novic

deBonoDr. Edward de Bono (1933, Malta) je svetovna avtoriteta kreativnega razmišljanja, pionir lateralnega razmišljanja in pobudnik pozitivne revolucije, katere namen je kritičnost nadomestiti s konstruktivnostjo. Kot pravi v istoimenski knjigi, je pač preveč enostavno se samo pritoževati, kritizirati, godrnjati in napadati. Negativnost ni dovolj. Ljudje imamo potrebo, da smo ustvarjalni in da prispevamo k izboljšanju. Predlaga pet osnovnih načel pozitivne revolucije, pet prstov ene roke. Palec je učinkovitost, kazalec za konstruktivno pot naprej, sredinec za človekove vrednost in spoštovanje, prstanec za samoizpopolnjevanje in mezinec za prispevanje, saj je tudi najmanjši prispevek boljši od kritike. Nedavno je omenil, da bi vsak časopis moral imeti vsaj eno stran dobrih novic.

Kaj vam predstavlja novico?
Zadeve, ki se dogajajo, ali se bodo zgodile. Več berem časopise, kot gledam televizijo. Grde, negativne novice dobijo skoraj popolno pozornost. Mislim, da bi morali imeti neko pravilo, da ima vsak časopis eno stran namenjeno dobrim, pozitivnim novicam. Morda bo kdo ugovarjal, da jih ni dobiti. V tem primeru bi oblikovali novinarsko agencijo, podobno kot je Reuters, agencijo za pozitivne novice. In če sami ne bi mogli najti dobrih novic, bi pozitivne zgodbe dobili pri njih.

Argument proti seveda je, da ljudi dobre novice ne zanimajo.
Res je, da ljudi bolj zanimajo slabe novice. Zato pa sem rekel, da bi bila samo ena stran. Če imamo pet strani o športu, je lahko tudi ena stran za dobre novice. Če bi bile vse, ljudi ne bi zanimalo, se strinjam.

Torej menite, da v medijih prevladuje negativnost?
Da. Negativnost je bolj zanimiva. Če na primer nekdo ženo vara s taščo, je bolj zanimivo, kot če se mladenič zaroči z mladenko.

Se vam zdi, da so v toku vašega življenja novice postale bolj negativne?
Da. Ali pa se tega bolj zavedam.

Ali imajo novice velik vpliv na vaše življenje?
Ne. Če veš, da bo splošna stavka, temu prilagodiš potovalne načrte, na splošno pa ne.

Imate občutek, da vas novice in mediji nadlegujejo?
Da, na nek način. Ni dovolj konstruktivnega ravnanja. Na primer Libija. Jaz bi Gadafija postavil za kralja Libije. V tej državi so kralja že imeli. Postal bi kralj, za deset let ali do smrti, brez možnosti nasledstva, obdržal bi lahko tretjino bogastva. Imel bi vso ceremonialno moč, a nobene operativne. Zagotovo bi pristal.

Kako spremljate novice?
Preko radia.  Če bi naredili eksperiment, kjer skupina ljudi sedi pred televizorjem in ga gleda, druga pa za televizorjem in ga posluša, potem pa bi jih vprašali, kaj so si zapomnili, bi dobili zelo različne odgovore. Tisti pred televizorjem bi rekli, da so videli fantka, ki je imel rdečo majico in je krvavel na glavi ali kaj podobnega, tisti za televizorjem pa bi povedali novico, ki so jo slišali. Vizualno pravzaprav odvrne ljudi od novic.

Jih poleni?
Ja, recimo radijski intervjuji so bolj zanimivi od televizijskih. Radijski novinarji se zavedajo, da je njihova naloga narediti intervju zanimiv poslušalcem. Nekateri televizijski novinarji so obsedeni sami s seboj in mislijo, da je naloga televizije pustiti vtis, kako izjemni so oni sami.

Televizija je lahko močna za nekatere zgodbe, vojne, na primer.
Ja, če se zgodi izbruh vulkana, bo televizija boljša od radia.

Ali obstaja zgodba, o kateri ne govorijo po medijih dovolj?
Rad bi videl zgodbe mladih ljudi, 16- do 20 let starih, ki so naredili nekaj posebnega, premagali velike težave, da bi pokazali ostalih, kako se da uspeti. Kot navdih.

Intervju pripravila: mag. Nastja Mulej, www.deBono.si

Leave a Reply