Zdravilca iz Peruja na pogovoru v Izolski knjižnici

V petek zvečer sta bila gosta v Mestni knjižnici Izola zdravilca Maestra Reshin Wesna (Elisa Vargas Fernandes) in Maestro Chonon Soi (Darwin Ruiz Marin). V pogovoru z gospo Sanken Wesno iz Maribora sta številnim obiskovalcem predstavila zdravljenje z rastlinami, ki rastejo na območju deževnega amazonskega pragozda. Oba sta znanje prejela od svojih prednikov in delu z rastlinami posvetila svoje življenje.

Prihajata iz perujskega okrožja Pucallpa, kjer se v okolici vasice San Francisco, blizu jezera Yarinacocha nahaja majhen družinski zdravilni center Sanken Nete – Bela zvezda. Skupinam obiskovalcev omogočata umik v edinstveno naravno okolje, spoznavanje zdravilnih praks in kulture domačinov, celostno zdravljenje in osebno rast v varnem čustvenem, intelektualnem in duhovnem okviru. Tu lahko spoznajo, kako se prepletajo življenje, smrt, narava, vesolje, rastline, živali, ljudje, kultura, medicina, zdravljenje, duhovni svet, znanje in modrost. Namen je zdravljenje posameznikov, človeštva kot celote in Matere Zemlje.

Zdravilca iz PerujaDomorodno ljudstvo Shipibo v amazonskem pragozdu živi že tisočletja in tudi v 21. stoletju ohranja tradicijo svojih prednikov. Čeprav je v šestdesetih leti 20. stoletja večina prevzela krščansko vero, so Shipibo ohranili plemensko identiteto. Njihov materni jezik spada v skupino Pano, govorijo tudi špansko. So lovci, ribiči, ukvarjajo se tudi s poljedelstvom. Prehranjujejo se z ribami, sadjem in yuko, izdelujejo tudi sladko rastlinsko pijačo chapo. Njihovo število je okrog 35.000, živijo v več kot 300 vasicah vzdolž reke Ucayali in ob jezerih. Danes veliko Shipibov živi v mestih, kjer imajo več možnosti za šolanje, delo in zdravstveno oskrbo. Kot druga domorodna ljudstva v porečju Amazonke tudi Shipibe ogroža naftna industrija, narko-mafija, izsekavanje pragozda, bližina mest, turizem in zahodni vpliv.

Zdravilca iz Peruja_2

Del njihove še ohranjene in žive dediščine je tudi bogata in zapletena kozmologija in šamanska tradicija ayahuasca. Pijačo ayahuasca pripravljajo iz dveh ali treh rastlin, ena od njih je liana velikanka. Ayahuasca ima lahko različne biokemične, psihotropne in zdravilne učinke, povzroča vizije, čiščenje in umirja. Obredno pitje ayahuasce ima globoke mentalne, fizične in duhovne učinke. Delo z njo zna biti težavno in izzivalno, saj očiščuje, harmonizira, ozdravlja in spreminja. Kdor želi delati s to rastlino, mora imeti pravi namen.
Zdravilne obrede z ayahuasco spremljajo pesmi icaros. Icaros so šamanske pesmi, ki se jih naučijo neposredno od duhov rastlin ali od učitelja. Pomagajo vzpostaviti stik z duhovi narave in zdraviti, povzročijo tudi različna videnja pri človeku, ki se zdravi z ayahuasco. Največjo moč imajo tiste pesmi, ki pridejo neposredno od rastlin ali v sanjah. Vsaka rastlina ima svojo zdravilno moč in svojo pesem. Oseba, ki se želi naučiti pesmi rastlin, se poda v gozd, kjer se na samem posti, da lažje vzpostavi stik z duhom rastline. Pesmi imajo zelo različne namene: lahko služijo ljubezenski magiji, vedeževanju, zdravljenju kačjega pika, vzbujanju veselja, vračanju izgubljene ali ukradene duše, učenju potovanja skozi podvodni svet… Te pesmi se pojejo samo med obredi z ayahuasco. Šamani se razlikujejo po tem, koliko pesmi poznajo. Pesmi, zapete v domačem jeziku, imajo večjo moč od tistih v španskem. Vsak šaman ima svojo priljubljeno pesem, ki predstavlja bistvo njegove moči. Med obredom ayahuasca pesmi vodijo, oblikujejo ali spreminjajo videnje, lahko povečajo ali zmanjšajo intenzivnost barv, spremenijo barve videnja, usmerjajo čustveno vsebino halucinacij. Pesmi icaros so bistvo šamanove zdravilne energije. Dober zdravilec lahko s pesmijo pripoje globoko katarzične in preoblikujoče vizije.
Kot umetniki in rokodelci so Shipibo znani po lončenih izdelkih in bogato vezenih tekstilnih izdelkih. Šamanske pesmi navdihujejo barvne geometrijske vzorce, s katerimi okrasijo svoja oblačila in druge tkanine, lončene posode in orodja. Ti izdelki so bili nekoč namenjeni le za domačo uporabo, danes pa krasijo tudi domove turistov. V enostavne glinaste posode so sprva shranjevali hrano. Na lončarskem vretenu narejene posode, risbe in vzorci so kasneje postajali vedno bolj zapleteni in so se prenašali iz ene generacije umetnikov v drugo. Posode odlikuje mehkoba in izjemna lahkost. Tkanine, ki jih vezejo ženske, so pravzaprav skupinsko delo, končni izdelek pa deluje, kot bi ga izvezla ena sama umetnica. Zdi se, kot da ženske vezilje povezuje skupen umetniški navdih. Antropologi različno ugibajo o pomenu teh vzorcev, ljubitelji umetnosti pa jih preprosto občudujejo.

Iz predavanja in različnih virov povzela Špela Pahor

Leave a Reply